Invazija na Ljubljano

Nedavno so se na pročeljih številnih ljubljanskih stavb čez noč pojavili nenavadni mozaiki, ki v slogu starodavnih videoiger upodabljajo različna bitja, od zmajev prek netopirjev do vesoljcev. Družbo delajo podobnim stvaritvam istega avtorja, ki izbrane zidove ljubljanskih ulic krasijo že skoraj petnajst let. Za številne mimoidoče bodo ti mozaiki videti kot naključni okrasni ornamenti, a gre za dela svetovno priznanega francoskega umetnika, ki že dobrih dvajset let po vsem svetu ustvarja zakrit pod gostim oblakom anonimnosti: ko se ob redkih priložnostih pojavi v medijih, svoj obraz cenzurira, že od nekdaj pa je v javnosti znan zgolj pod psevdonimom Invader. »Lahko obiskujem svoje lastne razstave, ne da bi obiskovalci vedeli, kdo sem, čeprav stojim le nekaj korakov stran od njih,« pravi.

Pri skrivanju identitete je tako pazljiv, da niti njegovi starši ne vedo, da je umetniška zvezda svetovnega ranga: že dvajset let živijo v iluziji, da je njihov sin zaposlen v gradbeništvu, kjer polaga keramične ploščice. Invader resnično polaga keramične ploščice, a tega ne počne kot gradbenik, temveč kot umetnik, in to načelno počne na skrivaj, zamaskiran, v urbanih okoljih, izključno ponoči, samoiniciativno ter brez dovoljenja lastnikov stavb ali lokalnih avtoritet. Vsaka ploščica, ki jo zacementira na izbrano javno površino, predstavlja en piksel grafične podobe, ki se je iz virtualnega preselila v resnično: ko like iz računalniških iger preseli v resničnost, jih »osvobaja«, tako kot nekako osvobaja tudi umetnost, saj jo namesto v galeriji predstavi na ulici.

Njegove umetnine so ustvarjene po vzoru kultne arkadne videoigre iz poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, imenovane Space Invaders (Vesoljski zavojevalci), od koder je umetnik črpal tudi navdih za svoj psevdonim. Tudi motivi njegovih umetnin se pogosto sklicujejo na zgodnja leta računalniških iger in na sorodne staroveške, »spikselirane« digitalne grafike. Sprva je Invader upodabljal predvsem osrednje like retro videoiger, ki jih imenuje »popolne ikone našega časa, v katerem so digitalne tehnologije kot srčni utrip našega sveta«, pozneje pa je nabor motivov razširil na različne ikonične, navadno popkulturne subjekte.

Potuje po vsem svetu in se ustavlja v mestih, kjer izvaja uličnoumetnostne intervencije, ki jim pravi »invazije«. Svoj pečat je pustil na številnih težko dosegljivih mestih, od Eifflovega stolpa prek kitajskega zidu do napisa Hollywood v Los Angelesu. Na prelomu tisočletja mu je uspelo nalepko »space invaderja« skrivaj zalepiti celo na Jacquesa Chiraca, takratnega predsednika Francije. Pravzaprav niti nebo niti morska gladina ne pomenita meje za njegove domiselne umetniške intervencije: pred leti je svoj mozaik z balonom poslal visoko v nebo – dobrih 35 kilometrov nad Zemljo, ustvarjal pa je tudi med potapljanjem na morskem dnu ob mehiški obali. Lokacij svojih invazij ne omejuje na metropole, zato lahko njegova dela najdemo tudi na ulicah bolj eksotičnih krajev, kot so denimo Mombasa, Katmandu in navsezadnje tudi Ljubljana.

Ljubljanske ulice je že drugič opremil s svojimi umetninami na pobudo Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), v katerem je do 18. maja na ogled tudi razstava njegovih del na papirju, ki gledalcu »prvič ponuja možnost, da začuti fragmentarnost, razpršenost in v globalnem in konceptualnem pogledu natančno izoblikovanost Invaderjeve umetniške ideje, s katero igrivo in duhovito omrežuje svet«.

Ja, čeprav so »invazije« projekt, ki skuša umetnost na ulicah predstaviti predvsem sleherniku, ki v galerije načelno ne zahaja, je veličino Invaderjevih del prepoznal tudi institucionalni umetniški svet. O tem nenavadnem odnosu med ulično in institucionalno umetnostjo je spregovoril tudi v intervjuju za Mladino.

Zakaj je – tudi po desetletjih velikega mednarodnega uspeha – pomembno, da ohranjate svojo anonimnost? Tudi na ta intervju prav zaradi svoje anonimnosti odgovarjate pisno. 

To je del umetniškega procesa. Tudi če bi moje delo postalo še slavnejše, ne vidim razloga, zakaj bi razkril svojo identiteto. Med različnimi »invazijami« živim precej normalno življenje: ustvarjam v svojem ateljeju, kupujem kruh in obiskujem razstave kot navaden smrtnik in to je zame popolno. Precej nenavadno pa je, da bolj ko se trudiš ohranjati svojo anonimnost, več želijo ljudje vedeti o tebi, zato moram biti na skrivanje svoje identitete nenehno pozoren.

Zdi se, da bi vaša mednarodna prepoznavnost in to, da vaše delo odobrava tudi institucionalna umetniška scena, lahko pripomogla k temu, da bi bilo vaše delovanje razumljeno kot zakonito. Ali pa je nelegalnost ulične umetnosti morda pomembna razsežnost vašega dela?

Včasih – če dobim dobro priložnost – ustvarjam tudi po naročilu. A pravzaprav je bil zakonito ustvarjen zgolj en odstotek del, ki sem jih ustvaril v zadnjih dvajsetih letih. Lokacije, na katerih ustvarjam, rad izberem sam; »invazije« moram zato izvesti nezakonito, saj bi bilo iskanje lastnikov stavb in čakanje na njihovo dovoljenje preprosto preveč zamudno in zapleteno. Prav tako pa bi s tem tvegal, da bi lastnik stavbe mojo prošnjo zavrnil. Na neki način sem hazarder: ko si zaželim neke lokacije, jo osvojim in zapustim v upanju, da mozaik ne bo odstranjen.

Eden glavnih razlogov za predstavitev vaših del na ulicah je to, da so tam dostopna vsem, hkrati pa vseeno razstavljate tudi po galerijah. Ali ulična umetnost izgubi del svojega čara, če je predstavljena v institucionalno okolje? 

Od nekdaj ustvarjam z eno nogo na ulici in z drugo v instituciji. Pogosto mi razstave v galerijah ali v centrih umetnosti dajejo priložnost, da ustvarjam tudi na mestnih ulicah, kjer so te ustanove. Pravzaprav se je točno to zgodilo v Ljubljani, kjer sem izvedel že dva vala invazij, prvega leta 2006, drugega pa letos, saj me je MGLC povabil, da predstavim svoje delo. Ustvarjanje na ulicah in v »belih kockah« definitivno ni enako – velike razlike so v občinstvu in tudi v zaznavi dela –, zato moram delo prilagoditi okolju, kjer ustvarjam.

Kako doživljate ljubljansko uličnoumetniško krajino? 

Slavni grafitar Barry McGee, znan tudi kot Twist, je nekoč rekel, da je mesto brez grafitov in ulične umetnosti mrtvo, s čimer se absolutno strinjam. V Ljubljani lahko jasno vidimo, da je ta scena aktivna, in to kaže na dobro vitalnost mesta.

»Ulično umetnost lahko vidimo kot odziv na elitizem sodobnega umetniškega sveta. Tako kot je bil pank odziv na glasbeno industrijo, mi v sistem vnesemo novo ’naredi-sam’ dinamiko.«

Ulična umetnost je nekakšen odgovor na elitistično umetniško sceno. Glede na to, da galerije vaša dela prodajajo tudi za šestmestne vsote, me zanima: je lahko tudi ulična umetnost elitistična? 

Res je, ulično umetnost lahko vidimo kot odziv na elitizem sodobnega umetniškega sveta. Tako kot je bil pank odziv na glasbeno industrijo, mi v sistem vnesemo novo »naredi-sam« dinamiko. Ustvarjamo na ulicah, ustvarjamo nezakonito in ponoči – medtem ko vi spite, in naše stvaritve nato odkrijete, ko vzide sonce. Na ulicah imam popolno ustvarjalno svobodo. Ko izvedem »invazijo« v nekem novem mestu, nikogar nič ne vprašam: preprosto grem tja, opravim svoje in odidem. Rad imam tovrstno svobodo. To, da so bila nekatera moja dela prodana za velike vsote, ne vpliva na ustvarjalni proces ali na kakovost moje umetnosti.

Diskurz »ulična umetnost proti vandalizmu« je že precej passé, a vseeno me zanima, kako doživljate vandalizem v kontekstu ulične umetnosti.

V kontekstu svoje uličnoumetnostne dejavnosti nikoli ne govorim o vandalizmu, saj svojega dela ne prepoznavam kot destruktivnega. Ko ustvarjam novo delo, si prizadevam, da javne površine ne zlorabim, temveč se poigram s pokrajino in jo uporabim kot prazno platno za novo stvaritev. Svojega dela nikoli nisem prepoznaval kot gesto proti mestu, temveč obratno: vidim ga kot gesto za mesto.

Vaša dela so precej zaželena na črnem trgu in so zato pogosto odstranjena, uokvirjena in na spletu prodana za tisoče evrov. 

Na žalost je to nekaj, s čimer se spopadam od nekdaj. Od dne, ko sem na ulici ustvaril svoj prvi mozaik, so različni ljudje skušali moja dela z zidov tudi odstraniti. Ko postaviš nekaj umetniškega na javno površino, bo to nekdo nekega dne želel odstraniti, tako pač je. Zato sem moral najti načine, kako se temu postaviti po robu: večina mojih del je na primer lociranih precej visoko, zato so težko dostopne, zadnje čase pa za ustvarjanje mozaikov uporabljam tako krhke ploščice, da se pri poskusu odstranitve prelomijo kot piškotek. Imam pa še eno varovalo: v nasprotju z mojimi galerijskimi deli moja uličnoumetnostna dela niso podpisana, zato jih je izjemno enostavno reproducirati, brez podpisa in certifikata pristnosti pa je zadevo na črnem trgu zelo težko prodati.

Če že govoriva o certifikatih pristnosti, me zanima, kakšen je vaš pogled na kriptoumetnost in z njo povezano tehnlogijo NFT – gre za najnovejši spletni fenomen, v katerem nekateri prepoznavajo svež in radikalen korak v razvoju distribucije in zbirateljstva umetnin. Na spletu sem zasledil projekt Crypto Invaders, v sklopu katerega nekdo za mastne vsote prodaja NFT-je digitalnih grafik vaših Space Invaderjev. 

Že nekaj časa prejemam elektronska sporočila od ljudi, ki želijo, da ustvarim NFT-je za njihove platforme. Za zdaj jim še nisem odgovoril, kar menim, da ni razloga za hitenje. Koncept prodajanja nečesa nematerialnega je totalno nor in vznemirljiv, a umetnik mora razmišljati predvsem, kako bi to tehnologijo lahko uporabil na umetniški način. Prav zato ne želim hiteti in ustvariti slabe umetnine zgolj zato, da bi imel dobiček. Zadevo želim dobro premisliti in to tehnologijo uporabiti na prebrisan način, ko bom za to pripravljen. Pravzaprav se moja dela že od nekdaj vrtijo okrog virtualnosti in realnosti, zato mi ogromno pomeni, da obstaja nova priložnost za ustvarjanje.

Razstava:
Invader: Grafike na papirju
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kdaj: do 18. maja 2021