Xiu Xiu: OH NO

+ + +

Čeprav je bila ameriška zasedba Xiu Xiu v eni od faz kvartet, v drugi trojec, že precej časa pa je dvojec z Angelo Seo, je njen frontman Jamie Stewart pravzaprav njen edini stalni član: je idejni vodja in gonilna sila tega čislanega indie projekta, ki nas že dobrih dvajset let zalaga z avantgardnimi zvočnimi eksperimenti raznoterih oblik in v rednih presledkih polni tudi slovenska koncertna prizorišča. Hiperproduktivni glasbenik je v tem času, poleg tega, da nenehno koncertira, izdal že ducat plošč, na njih pa je pogosto preizkušal meje vzdržljivosti občinstva – vrhunec takšnega zvočnega teroriziranja je predlani izdana plošča Girl With a Basket Fruit, ki jo je delno predstavil tudi v Layerjevi hiši v Kranju. Novi izdelek je album duetov s petnajstimi izvajalci s pretežno podzemne indie scene. Med prepoznavnejšimi so denimo kantavtorica Sharon Van Etten, postpunkovski trojec Liars, synthpop šarmer Twin Shadow in mojstrica ambientalne melanholije Liz Harris iz zasedbe Grouper.

Tako barvit nabor gostujočih glasbenikov že na prvi pogled zbudi skrb, da plošča ne bo ponudila koherentne in celovite poslušalske izkušnje, in pomislek se že pred iztekom prve polovice albuma izkaže za več kot upravičenega. Xiu Xiu s ploščo OH NO tace moli v vse mogoče smeri: od minimalističnih spoken-word balad prek oguljenih indie folk jeremijad in (presenetljivo plesnega) postpunka – zasluga Liarsov – do hrupnega cvrčanja abstraktnih elektronskih skladb – in vsega živega, kar je vmes. Konfuzno eklektična zbirka duetov ponudi rdečo nit predvsem s turobnim, pravzaprav kar depresivnim razpoloženjem, ki zasedbi Xiu Xiu sicer še zdaleč ni tuje, a morda je OH NO najbolj mrka, najintenzivneje melanholična zbirka komadov v celotnem Stewartovem obsežnem opusu. In že golo dejstvo, da je avtorju uspelo v depresivnosti glasbe preseči samega sebe, je pravzaprav velik dosežek, saj sta žalost in brezup dve od najprepoznavnejših razsežnosti njegovega dela.

Razlog za tako anksiozno razpoloženje na plošči je verjetno to, da se Stewart zadnje čase spoprijema s hudimi duševnimi motnjami, ki so menda precej ohromile tudi njegove odnose z bližnjimi. Hkrati pa je prav to stanje obrodilo koncept plošče duetov; razočaran nad prijatelji se je še bolj sprijaznil s svojo ljudomrzno platjo, ki jo sicer priznava že dolgo – konec koncev gre za glasbenika, katerega kitaro krasi napis »I HATE PEOPLE«. Ker pa je v zadnjem letu izgubil zaupanje v dobršen del ljudi, ki so ga obkrožali v zasebnem in poklicnem življenju, je novo ploščo zastavil kot zbirko duetov, ki naj bi bili nekakšna katarzična terapija, s katero je deloma premagal mizantropska nagnjenja: »Gostujoče zvezde na plošči so predstavniki tiste vrste ljudi, ki so mi pomagali do spoznanja, da je razmerje med dobrimi in groznimi ljudmi bliže 60 proti 40, ne 1 proti 99, kot sem od nekdaj domneval.«