»Janša je zahteval mojo zamenjavo. In Zdravko Počivalšek mu jo je tudi obljubil.«

Janja Sluga (1974) je doma iz Celja. Med letoma 2004 in 2014 je tam delala v kulturnih ustanovah. Bila je poslovna sekretarka na Zavodu za kulturne prireditve in potem v Slovenskem ljudskem gledališču. V času finančne in politične krize je postala jezna zaradi politike. Kot številne druge jo je navdušil njen profesor Miro Cerar, zaradi katerega se je priključila SMC in bila dvakrat izvoljena v parlament; drugič je postala tudi vodja njihove poslanske skupine. Ta njena pot se je prejšnji teden končala. Z Igorjem Zorčičem in Branislavom Rajićem je izstopila iz poslanske skupine SMC in skupaj z Jurijem Lepom, nekdanjim poslancem stranke DeSUS, ustanovila poslansko skupino nepovezanih, ki jo sedaj vodi. S stranko SMC se je torej dokončno razšla, tako pa je tudi nastopil trenutek za odkritejši pogovor o motivih, zaradi katerih so se v njeni bivši stranki sploh pridružili koaliciji SDS.

Trije poslanci iz SMC ste odšli, pet jih je ostalo. Ali še koga od teh petih mika, da bi zapustil koalicijo? 

Težko ocenim. Sama sem bolj ekstrovertiran tip človeka, moja čustva so vedno vidna, del poslanske skupine pa je bolj zaprte narave. Ne vem, kako se počutijo, kaj razmišljajo in kakšni bodo njihovi nadaljnji koraki. To niso lahke odločitve. Morda bo njim nekoliko lažje. Zakaj? Ker sama SMC še vedno dojemam kot svojo stranko.

Pomagala sem jo graditi, z njo sem se kalila, prek nje spoznavala politiko. Za poslance, za katere je to prvi mandat, bo morda odločitev lažja.

Je poslanska skupina kdaj glasovala o vaši zamenjavi na mestu predsednice? 

Ne, do tega nikoli ni prišlo, niti ni prišlo do odkritega pogovora. Vse, kar se je šušljalo, se je očitno dogajalo na drugih ravneh in brez moje navzočnosti.

V javnosti je ves čas krožila informacija, da vaš odstop zahteva predsednik vlade. 

Da, ta informacija je iz zelo zanesljivega vira prišla tudi do mene. Drži, da je Janša zahteval mojo zamenjavo. In Zdravko Počivalšek mu jo je tudi obljubil.

Zakaj, ker ste bili na splošno kritični ali je bilo to povezano s čim konkretnim? 

Do lani decembra smo se vsak teden sestajali vodje poslanskih skupin koalicijskih strank. Vsakič, ko smo obravnavali temo, pri kateri je bilo stališče SMC drugačno od stališča SDS ali NSi, sem se želela o teh vsebinah pogovarjati, vztrajati pri nekaterih stališčih in najti kompromis. V nekem trenutku pa smo o razlikah nehali govoriti, češ da bodo razlike usklajevali na višjih ravneh, kot je temu rekel vodja poslanske skupine SDS Danijel Krivec. Kar pomeni, da smo parlamentarci nehali odločati o svojih dejanjih in da so o njih začeli odločati predsedniki strank, ki pa po mojih izkušnjah s predsednikom SMC niso imeli vsebinskega pogleda v zadeve. Seveda je tudi mogoče, da se je gospod Krivec počutil nedoraslega komunikaciji z mano ali pa je dobil navodila, kako bi se moral pogovarjati, in so se zaradi tega začele zadeve prenašati na višjo raven. Kakorkoli, sama v to nisem mogla privoliti. Ni ne dopustno in ne primerno, da o odločitvah državnega zbora odloča nekdo drug, mi pa le dvigujemo roke. V to ne morem in ne želim privoliti.

Poleg vas naj bi Janša od Počivalška zahteval še menjavo šolske ministrice Simone Kustec in pravosodne ministrice Lilijane Kozlovič. Ste se o tem v poslanski skupini pogovorili? 

Te informacije so prišle tudi do nas. Da predsednik vlade zahteva zamenjavo, pa mi je bilo jasno tudi ob mojem zadnjem pogovoru s Počivalškom, to je bilo teden dni pred sestankom sveta stranke, ki sem se ga še udeležila. Počivalšek mi je takrat dejal, da se nanj strašno pritiska v zvezi z rekonstrukcijo vlade, češ da imamo v SMC preveč funkcij in da bo to treba urediti.

S pismi in različnimi zapisi, ki jih Janša pošilja naokrog, želi strašiti svoje kritike, želi pokazati, da mu nihče ne sme nasprotovati – kaj šele ena Janja Sluga.

Vse to seveda kaže, da je Janša po propadli konstruktivni nezaupnici zaostril odnose znotraj koalicije. Ali ni to nenavadno? Kako si vi razlagate dejstvo, da je postal napadalen šele potem, ko ste mu tako rekoč izkazali lojalnost? 

Mislim, da pri Janezu Janši racionalnih razlag ni. Vse te njegove poteze razumem nekako v funkciji dokazovanja njegove lastne nepopustljivosti, moči. S pismi in različnimi zapisi, ki jih pošilja naokrog, želi strašiti svoje kritike, želi pokazati, da mu nihče ne sme nasprotovati – kaj šele ena Janja Sluga. To sem na našem svetu stranke tudi poudarila: Jaz sem le prva v nizu domin, ki bodo padale ena za drugo, sem dejala. Bolj ko mu popuščamo, dlje bo šel. Zdi pa se mi, da sem ravno jaz dokazala, da je SMC v tej koaliciji imela določen manevrski prostor, ki je ostal neizkoriščen. Imam vendarle vtis, da sem s svojim delom pokazala, da stranki SDS ne bi smeli popuščati. Sem jih pa vsakič, ko sem se izpostavila ob molku drugih funkcionarjev SMC, recimo ministrov, vedno znova dobila po glavi.

Ali ni potem umesten sklep: Vstop v koalicijo pod vodstvom SDS je bila napaka. Kritiki so očitno imeli prav; če greš v koalicijo z avtoritarcem, se rezanje salame nikoli ne konča. Če jim ponudiš prst, ti odrežejo roko. Podprli ste Janšo, naredili ste napako? 

Ne, ne obžalujem. Vstop v koalicijo ni bila napaka, napake so sledile po tem. Na splošno rečeno je SMC ob vstopu imela tako nizko javnomnenjsko podporo, da je to bila za stranko edina pot. Torej tvegati. A temu izzivu nismo bili kos. SMC bi morala delovati znotraj te koalicije tako, kot je obljubila. Če bi se postavili za svoja stališča, če bi bili bistveno močnejši in glasnejši koalicijski partner, bi lahko izkoristili naš potencial. Marsikatero odločitev bi lahko obrnili in si pridobili nekaj zaupanja javnosti. Dejansko pa ni bilo tako.

Kako pa je bilo dejansko? 

V vladi so bile sprejete nekatere stvari iz resorjev, ki smo jih mi pokrivali, mimo naših ministrov. Spreminjali so njihovo vsebino in se vmešavali v njihovo delo. Večkrat so se ministri SMC obrnili name in rekli: A si upaš v državnem zboru popraviti to, kar nam v vladi ni uspelo? In sem si upala. To torej pomeni, da bi morali biti odločnejši in da nas v tem primeru predsednik vlade ne bi mogel razrezati kot klobase. Če bi Zdravko Počivalšek, in to sem mu večkrat tudi povedala, in naši ministri v vladi delali tako, kot smo delali poslanci, če bi bili oni tako glasni, odločni, nepopustljivi, kot smo bili mi, bi SMC danes imela petodstotno javnomnenjsko podporo ali še več. Še pri majhnih otrocih je tako, da če jim ne postaviš jasnih meja, jih bodo čedalje bolj prestopali. In isto je s koalicijo. Stranka, natančneje, Počivalšek ni bil kos izzivom. Nismo vztrajali. Počivalšek je stranko premikal čedalje bolj v desno in Janševi apetiti so rasli. Če bi zmogli pogum, energijo, nepopustljivost, kakšno neprespano noč, bi nam uspelo. Namesto tega se je predsednik stranke ravnal bolj po logiki, kaj bo zanj v odnosu do predsednika vlade najlažje, z njim je želel imeti čim manj sitnosti. To je ves čas počel. Ob vsakem koraku je naš položaj ocenjeval zgolj skozi prizmo tega, koliko težav mu bo to povzročilo, ko se bosta sešla s predsednikom vlade – vse drugo ni bilo tako pomembno.

Vrnimo se v preteklost. Kakšni so bili vaši motivi, da ste vstopili v politiko, torej v SMC? 

O tem sem začela razmišljati v času, ko sem sama, skupaj s sodelavci, prijatelji, znanci, začela ugotavljati, da smo prenehali brati časopise in gledati TV-dnevnik, ker so nas novice ves čas spravljale v slabo voljo. Nato sem slišala, da bo dr. Cerar ustanovil stranko. Tedaj sem se odločila, da ga podprem, bil je namreč moj predavatelj na fakulteti, eden boljših. Nekaj bo treba spremeniti, sem si govorila, v politiko morajo vstopiti drugačni ljudje, bolj realni, z izkušnjami življenja, saj so tradicionalne stranke očitno zašle v slepo ulico. Da ga podprem, sem se udeležila ustanovnega kongresa stranke. Šele po kongresu je iz nastale stranke prišla pobuda o kandidaturi za poslanko. V to sem privolila, ker nisem hotela biti dvolična. Nisem mogla zgolj z domačega kavča zatrjevati, da nekoga podpiram.

Imate na Cerarja boljše spomine kot na Počivalška?

Vsak je zgodba zase. Počivalška smo predlagali za predsednika stranke z namenom, da bi dvignili krivuljo podpore stranki. Mislim, da je tudi sam privolil v to s temi istimi, iskrenimi nameni. Potem pa se je zgodila zelo podobna zgodba kot prej z dr. Cerarjem: od stranke in poslancev se je oddaljil, še hitreje od tistih, ki so bili do njega kakorkoli kritični, okrog sebe je začel zbirati ljudi, ki so mu kimali. Ker je tako najlažje. V naslednjem koraku v razpravi ni več sprejemal drugačnih stališč. Na koncu pa je stranko začel voditi po avtoritarnem načelu, od zgoraj navzdol.

Kakšne vrednote so vam blizu? 

Verjamem v kakovosten pogovor. V argumentirane razprave, verjamem v širok konsenz in v smislu liberalizma, da se mora vsak prvenstveno ukvarjati s seboj in malce manj z drugimi, pustiti drugim, da sami živijo tako, kot si želijo. In seveda verjamem v demokracijo. Demokracija ne more biti pri vsem le cokla. V preteklosti smo skozi vse to že šli in se naučili, da demokracija prinaša kakovostnejše odločitve, zato mislim, da moramo to spoznanje iz preteklosti spoštovati. Torej to, da odločitve lahko sprejemamo vsi za vse – ne pa ozek krog ljudi za vse ostale. Sem pa tudi proti populizmu, prepirljivosti, napadom zaradi napada, kot je, se mi zdi, to v zadnjem času počela opozicija. Ljudje so se negativno odzvali, ker imajo občutek, da se v parlamentu med seboj le še prepiramo.

Ministri SMC so se večkrat obrnili name in rekli: A si upaš v državnem zboru popraviti to, kar nam v vladi ni uspelo?

Iz SMC smo v preteklem letu slišali, da ste liberalna stranka, odprtega duha, ki se ne boji sodelovanja. V Evropi so liberalci eni največjih kritikov populistov, v Sloveniji pa ste liberalci v SMC pristali na stališču, da vaša odprtost pomeni tudi, da ponujate roko populistom. Če poenostavim, v SDS so prepričani, da je treba STA spraviti v bankrot. V SMC ste drugačnega mnenja, a prepričani, da se lahko srečate na polovici. Torej pri polovici STA. 

Najprej bi rekla, da Zdravko Počivalšek ni liberalec. Liberalec nisi zato, ker govoriš, da si liberalec, ampak si liberalen zaradi svojih dejanj. Liberalci smo tisti, ki lahko sodelujemo z najširšim političnim spektrom. In tudi po tej enoletni izkušnji sem še vedno prepričana, da bi z obstoječimi koalicijskimi partnericami SMC lahko sodelovala, če ne bi začela spreminjati svojih vrednot in stališč. Pri STA so bila Počivalškova stališča zelo posebna. On problema preprosto ni razumel. Ni se poglobil v vsebino, v razmerja, ni se poglobil v to, kaj je STA, kaj pomeni neodvisen medij za državo, za državljane – da to ni neka gospodarska družba v Arji vasi. Da govorimo o avtonomiji medija, o uredniški svobodi, novinarski svobodi. In iz tega popolnega nerazumevanja je zavzemal stališča, ki so izhajala zgolj iz osebne izkušnje medijskega poročanja na primer o aferi z maskami. Pri tako pomembni temi izhajati zgolj z enega, osebnega vidika, pa zagotovo ni dobro.

Kaj pa ministrica Kustečeva? Tudi ona molči. Ali pa Kozlovičeva, se ona upira? Saj ni samo Počivalšek tak, ki se je podredil. Tudi NSi Janša reže kot klobaso, poglejte, kako se spravlja na Ljudmilo Novak. Še vedno menite, da lahko demokrat koalicijsko sodeluje z avtoritarnim voditeljem? 

Vedno je vodja tisti, ki narekuje tempo. Vodja določi smer, vodja določi meje. Poznam primere, ko so se ministri SMC oglasili, ali pa ministrici, vem, da se je ena izmed njiju nekajkrat zelo jasno oglasila, vem pa tudi, da ji je Počivalšek dejal, naj se umakne. In naj neha. Ne bom uporabila besed, s katerimi ji je bilo to sporočeno.

Gospa Kozlovič? 

Da. Tudi minister za javno upravo se je kdaj postavil za svoja stališča in vsebine svojega resorja. Ampak če ti potem predsednik lastne stranke reče, da se ustavi, da pusti, nimaš neke druge izbire. Počivalšek že nekaj časa ne dviguje ugleda SMC, ampak stranko razgrajuje in razmišlja bolj po gospodarsko o tem, kaj bo od nje v »stečajnem postopku« lahko uporabil. To je recimo denar, ki ga ima stranka na računu, morda še za nekaj lokalnih odborov ljudi, in seveda status parlamentarne stranke. Počivalšek se je sprva poskušal povezati s Popovičem. In ko nam je to povedal, smo bili proti. Potem se je naučil, da nam takšnih stvari ne pove več. SMC se zdaj povezuje v desno opcijo s Čušem, Kanglerjem. To je gotovo dejstvo. Obrača se na desno, postala bo stranka satelit, ki jo SDS potrebuje na prihodnjih volitvah.

Kakšen dejavnik pri vaših dejanjih in dejanjih vaših kolegov, tudi iz DeSUS, pa je bila v zadnjem letu plača? Obče sprejeta interpretacija vstopa v koalicijo s SDS je, da si poslanci s tem zagotavljate službo, medtem ko vam v SDS ves čas grozijo s predčasnimi volitvami. 

Sama imam takšno življenjsko izkušnjo, in na to sem se že navadila, da me na vsakih nekaj let nekje pričaka nova prelomnica. Tedaj moram sprejeti težke odločitve, dobro moram premisliti in se odločiti. Ampak nikoli doslej pri teh odločitvah ni bila glavni motiv plača ali neka funkcija. Ne takrat, ko sem podprla aktualno koalicijo, ne sedaj.

Vseeno bi radi razumeli te motive. Kako ste sprejeli odločitev, da podprete Janšo za premiera? 

Kot se verjetno še spomnite, sem imela od vseh takratnih poslanskih kolegov, poleg Janija Möderndorferja, največje težave z vstopom v to koalicijo. Takrat je vodstvo stranke opravilo krog pogovorov z lokalnimi odbori po Sloveniji, kjer smo ljudi spraševali po njihovem mnenju in pogledih. Sama zelo močno čutim vez do lokalnega okolja in mislim, da mora poslanec zastopati tisto, kar mu narekuje lokalno okolje. Mogoče se komu zdi to naivno, a tako čutim. Ko smo obiskali moj celjski lokalni odbor in opravili zelo kakovostno razpravo, so nam ti ljudje sporočili, da se z vstopom v koalicijo strinjajo. Takrat sem se potegnila nazaj in si rekla, če tako pravi moja baza, moj lokalni odbor, potem moram tako tudi storiti.

Katero mnenje ste si najbolj zapomnili? 

Stališče člana stranke, kolega, ki ga izjemno cenim in ki ga brez njegovega dovoljenja ne morem imenovati, je pa bil tudi prej dolga leta v politiki, z veliko izkušnjami in širokim vpogledom. Povedal je nekaj zgodb in izkušenj še iz časov LDS. Nato je jasno dejal, da se mu zdi ta odločitev potrebna in modra tudi zato, ker je končno treba pokazati, da tako močna polarizacija in stališče, da se z nekom ne da sodelovati, nista pravilna. Pa, da je prišel trenutek, ko je treba začeti delati drugače. Bolj vključujoče.

Ta gospod, ki je to izrekel – ste z njim še v stiku? 

Da.

Najprej bi rekla, da Zdravko Počivalšek ni liberalec. Liberalec nisi zato, ker govoriš, da si liberalec, ampak si liberalen zaradi svojih dejanj.

Kakšno stališče ima danes? 

Danes meni drugače. Včeraj (pogovarjali smo se v torek, op. a.) je izstopil iz SMC, pa ne zaradi te koalicije, pač pa zato, ker meni, da stranka ne dela prav. Dejansko smo v SMC z vlogo, kot smo jo odigrali, dosegli ravno nasproten učinek: sredino smo še bolj oslabili in skrajnosti so se okrepile.

Skratka, eksperiment ni uspel? 

Če bi mi kdo podpisal jamstvo, da bi obstajala stranka takšnih, kot sem sama, stranka ljudi, ki si upajo, ki so se pripravljeni izpostaviti, bi rekla, da možnost sodelovanja s SDS tudi v prihodnosti mora obstajati. Verjetno pa takšna pričakovanja niso najbolj realna.

Ste tudi članica preiskovalne komisije o madžarskem financiranju SDS. 

Nadomestna članica.

Imate tudi dostop do dokumentov. Lahko na njihovi podlagi sklenete, da se SDS financira iz tujine? 

Sklepati se da marsikaj, vprašanje pa je, ali je to mogoče dokazati. Dokumenti, ki bi to dokazali ali nam vsaj z veliko mero verjetnosti potrdili določene domneve, namreč niso dostopni.

Kako ne, saj ste preiskovalna komisija? 

Druga država bi jih morala izročiti, pa jih ne.

Madžarska? 

Ne.

Italija, ker so denarni tokovi šli prek Italije? 

Da. Za zdaj še nismo našli poti, da b i organe druge države pripravili do tega, da bi nam izročili dokumente.

Predsednik te komisije je postal Gregor Perič. Kdaj je bila ta komisija aktivnejša, pod Möderndorferjem ali Peričem? 

Ko je bil predsednik komisije Jani Möderndorfer, jaz pa njegova nadomestna članica, je seveda vse delo opravil sam. Tudi Gregor Perič ga. O tej temi sva se nekajkrat pogovarjala in sva se strinjala – upam, da sva se –, da je treba aktivno nadaljevati delo te komisije in priti do rezultatov. Je pa vodja poslanske skupine SDS gospod Krivec vsaj dvakrat precej odločno opozoril na to, da je treba to komisijo ukiniti, češ da naj bi Möderndorfer v preteklosti izjavil, da če računsko sodišče pri pregledu poslovanja stranke SDS ne bo našlo ničesar, bi se komisija morala ukiniti. Möderndorfer tega seveda nikoli ni rekel, ne glede na to pa očitno obstaja pričakovanje pri SDS, da bo delo te komisije zamrlo. Sama tega nisem dovolila, mogoče pa je, da je kakšna komunikacija stekla tudi mimo mene.

Kako si sicer razlagate ravnanje svojih kolegov, ki so naenkrat postali veliki zagovorniki lika in dela Janeza Janše? Recimo gospoda Periča, ki rad ponavlja puhlice SDS? 

Kolega Periča ne poznam od prej, je pa eden bolj vase zaprtih poslancev. Srca in čustev ne pokaže tako kot jaz. Moj občutek je, da se nikoli ne želi nikomur zameriti. Lahko bi se celo strinjala, da so njegova stališča blizu tistemu, kar zagovarja SDS, ne morem pa oceniti, ali se je to od prej spremenilo.

Pravite, da je vaše srce odprto. Ste pa tudi vi utihnili prejšnji teden, ko vam je Janša v parlamentu dejal, da si ne bo pustil soliti pameti od vodje poslanske skupine, katere stranka ima enoodstotno podporo. Zakaj mu niste odgovorili? 

Prvič, poslovnik mi v tistem trenutku ni omogočal drugega, kot le še možnost postopkovnega predloga. Drugič pa v tistem trenutku nisem utihnila, ampak sem menila, da je njegov odgovor povedal vse in ne potrebuje dodatnega komentarja. Moje vprašanje dejansko ni bilo vprašanje predsedniku vlade, ampak je bil poskus, da ga izzovem. In odzval se je natanko tako, kot sem pričakovala. Izzvala sem ga, ne zaradi sebe, ampak zaradi svojih kolegov. To je bilo sporočilo, namenjeno njim in Zdravku Počivalšku, da končno iz Janševih ust slišijo tisto, kar jim ves čas govorim. Odgovor, ki sem ga dobila, je bil po mojem mnenju nevreden dialoga. Tudi dva običajna državljana se ne bi smela pogovarjati na tak način, kaj šele predsednik vlade. Da o tvitih, ki so sledili, sploh ne izgubljam besed.

Kdaj ste torej obupali? Ali niste po propadu konstruktivne nezaupnice še naprej upali, da bo mogoče delati s SDS – še na zadnjem svetu ste imeli svoje predloge o odločnejši drži stranke? 

Ne, dejansko sem obupovala že kar nekaj časa. Zelo povedna je bila Počivalškova reakcija, ko sem se sama odzvala na tisto poljsko pismo glede Istanbulske konvencije septembra lani. Ob objavi poljske pobude, da bi se Slovenija pridružila državam, ki so odstopile od Istanbulske konvencije, to je od konvencije proti nasilju nad ženskami, sem sporočila, da je za poslansko skupino SMC odstop od omenjene konvencije nesprejemljiv. Tedaj me je Počivalšek poklical in mi dejal, zakaj se sploh oglašam, češ da je to popolnoma nepomembna tema. Počivalšek pač ne deluje kot politik. Ne deluje s položaja predsednika neke koalicijske stranke, ampak še naprej ostaja gospodarski minister – dlje od tega ne vidi.

Kako gledajo poslanci SDS na Janšo in njegove zadnje izpade? 

Težko ocenim, ker razen formalnih usklajevanj s poslanci SDS nimam nobenih drugih stikov. Jih ne poznam in tudi ne poznam razlogov za njihova stališča.

Poznam primere, ko so se ministri SMC oglasili, ali pa ministrici, vem, da se je ena izmed njiju nekajkrat zelo jasno oglasila, vem pa tudi, da ji je Počivalšek dejal, naj se umakne. In naj neha.

S kom ste si v parlamentu potem blizu?

Z nekom stkeš pristnejše, prijateljske vezi, pri drugih pa ostane na ravni službenih odnosov. Na službeni ravni zelo dobro sodelujem z vsemi poslanci strank sredine in levice, z nekaterimi smo postali tudi pravi prijatelji.

Kakšen dogovor ste imeli v koaliciji s SNS? Ni namreč jasno, kakšno korist imajo v SNS od sodelovanja s koalicijo, niti svojih ministrov nimajo. 

Tega seveda midva ne veva. Sporazum s koalicijo, ki so ga podpisali v SNS, so napisali na tako imenovanih višjih ravneh, mi smo ga zgolj dobili po elektronski pošti v vednost, češ da bo odtlej treba upoštevati tudi stališča SNS.

Kaj pa DeSUS? Zakaj so njihovi poslanci obrnili hrbet stranki? 

Poslanci stranke DeSUS koalicije v resnici niso nikoli zapustili. Tudi ko je Karl Erjavec izjavil, da stranka ni več v koaliciji, so njeni poslanci sklepom koalicije še naprej sledili, še naprej so sodelovali na koalicijskih usklajevanjih, prejemali so gradivo, kot so ga prejemali ostali člani koalicije, imeli so možnost dajanja pripomb, tako kot ostali člani koalicije.

Ste kdaj v zadnjem letu pomislili: Janša je zelo dober predsednik vlade, srečna in ponosna sem, da ga podpiram? 

Ne, sama ljudi na funkcijah ne presojam na tak način. Sem pa slišala številne gospodarstvenike in predstavnike lokalnih skupnosti reči, da je ta vlada zelo operativna. Sama bi rekla, da verjetno še preveč.

Kaj napovedujete, da se bo zgodilo v prihodnjem letu? Sami ste se izpostavili predvsem za Slovensko tiskovno agencijo, vas ne skrbi njena usoda? 

Ne vem, kaj bo, je pa zame vse to, kar se dogaja, nepojmljivo. Nepojmljivo je, da vlada ne upošteva zakonov. Na to gledam precej čustveno. Na kocko se postavlja STA, ki seveda daje kruh stotim družinam. Vse to je nedopustno. Ne morem oceniti, kaj se bo zgodilo, bi si pa želela, da bodo v STA uporabili vse pravne možnosti in da jim bo uspelo to vlado vsaj prek sodišč prisiliti k spoštovanju zakonodaje.

Kako pa razumete glasovanje o Zorčiču? 

Kot upanje. Pokazalo je, da se poslanci vendarle zavedajo pomena avtonomije državnega zbora in pomembnosti načela delitve oblasti.