Grega Repovž

9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Preprosta, a velika laž

V Sloveniji imamo že leta opraviti s trdovratno lažjo, ki jo zlasti politiki, ki so trenutno na oblasti, zavestno in vztrajno ponavljajo. Zanje je ta laž izjemno pomembna, vedo, zakaj jo širijo in utrjujejo: na tej laži so najprej leta gradili svojo pomanjkljivo legitimnost, a zdaj, ko za svoje posle in nelegitimne poteze zlorabljajo epidemijo, s to lažjo utemeljujejo in legitimirajo svoja dejanja. Ta laž ima namen: z njo dejansko umetno ustvarjajo vtis, da imajo v tako rekoč polovici slovenske javnosti podporo za svoja dejanja. Laž je preprosta in neumna, zlahka jo je mogoče razkrinkati. A je res trdovratna, zato je ne smemo podcenjevati, ker je že velikemu delu javnosti zlezla pod kožo. Da je tako trdovratna, so krivi tudi novinarji, ki kot kakšne skobčevke ponavljajo to neumnost, pa še zdi se jim, da ima izrekanje te plitke domnevne »modrosti« nekakšno analitično težo.

To je laž o polarizirani, na dva tako rekoč enaka dela razdeljeni družbi. To je ta velika laž. A ji ne pritrjujejo nobeni izidi volitev in nobena javnomnenjska anketa že od leta 2008. Slovenija namreč ni politično razdeljena na dva politično enaka dela. To je neresnica, navadna populistična laž.

Pregled nastopov in izjav vladajoče garniture nam zelo jasno pokaže, kako pomembno je zanje, da ves čas ponavljajo tezo, da je družba razklana, da je polarizirana. To govorijo zato, ker tako prikazujejo, da je javna podpora, ki jo imajo sami, bistveno večja, kot je dejanska javna podpora njihovim strankam in politikam. Na vseh volitvah po letu 2004, ko je SDS skupaj z NSi in ljudsko stranko namreč dejansko zbrala podporo večine volivcev, so večino dobile stranke, ki so se izrekle kot jasne nasprotnice SDS. Leta 2011 je na primer na volitvah zmagala Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića, koalicijo pa je sestavil Janša z Državljansko listo Gregorja Viranta. A velja se spomniti, da so volivci Virantovo listo volili, ker se je pred volitvami trdo oddaljil od Janše in ves čas dajal vedeti, da z njim po volitvah ne namerava v koalicijo. No, Virant je kmalu pokazal, da je bila to le igra, s katero je njegova stranka pridobila volivce, ki ne bi nikoli podprli stranke, ki je pripravljena sodelovati z Janšo. Na naslednjih volitvah leta 2014 so bili izidi popolnoma jasni, SDS in stranke, ki so bile z Janšo pripravljene sodelovati, so zbrale le dobro tretjino glasov volivcev. In enako se je ponovilo na volitvah 2018, ko so stranke, ki so volivcem vnaprej povedale, da so pripravljene sodelovati z SDS, spet dobile le dobro tretjino vseh glasov.

Enako nam že ves čas pritrjujejo ankete: SDS in njeni sateliti nikoli ne presežejo tretjinske podpore, stranke, ki so prelomile obljubo volivcem, da ne bodo sodelovale s SDS, pa so vedno znova praktično v trenutku ostale brez podpore javnosti, nazadnje se je to zgodilo s SMC in DeSUS.

Enako velja za podporo vladi: v tem trenutku Slovenija ni prav nič polarizirana, ampak lahko celo rečemo, da je malodane enotna: večina je izrecno proti vladi pod vodstvom Janeza Janše in SDS, govorimo o okoli 70 odstotkih anketiranih, ki vlade ne podpirajo – in to jasno kažeta obe verodostojni javnomnenjski raziskavi.

O kakšni polariziranosti torej govori predsednik republike Borut Pahor, sicer odkrit podpornik SDS, ko pravi, da je družba preveč razdeljena in polarizirana? Pahor seveda ve, kaj dela s tem: navidezno povečuje javnomnenjsko podporo Janši in njegovi vladi. Ga legitimira in legitimira vladne poteze ter sporoča, da ima vlada pravico početi, kar počne. O razdeljenosti in polariziranosti družbe seveda največ govori Janša – pri čemer poniglavo poziva k enotnosti. A Janševa vlada glede na ankete dejansko zastopa mnenje manjšine v tej družbi, tudi ko SDS pripišemo še podporo strank NSi, SNS, SMC in DeSUS, torej vseh strank, ki podpirajo vlado. Še vedno celotna politična nabirka strank ne doseže več kot podporo tretjine javnosti. A kljub temu to tezo o razdeljenosti, razklanosti in polariziranosti ponavljajo vsi: Matej Tonin, Zdravko Počivalšek in tudi Janševi sateliti, vključno z analitiki, ki v javnosti nastopajo kot domnevno nepristranski opazovalci dogajanja.

Da teza o razdvojenosti naroda ni naključna, je zelo dobro že januarja letos v Mladini opisal zgodovinar dr. Oto Luthar, sicer direktor ZRC SAZU: »Teza o razdvojenosti je avtorsko delo nekaterih posameznic in posameznikov, med drugim tudi sedanjega ministra za kulturo Vaska Simonitija … Teza o razkolu je premišljen interpretativni manever za vzpostavljanje napetosti in oblikovanje drame razklanosti naroda. Razklanost naroda je bistveno bolj zanimiva kot natančno in suhoparno opisovanje preteklega življenja običajnih ljudi … Slovenski narod ta hip ni nič bolj razklan kot katerikoli drugi narod v Evropi, prej manj. Zato gre v tem primeru za podobne ambicije kot pri avtoritarni politiki; osvojiti in obdržati vzvode oblasti, kdaj pa kdaj tudi na podlagi reinterpretacije preteklosti.«

Govorjenje o razdeljenosti naroda, o polarizirani družbi, je torej navadna laž, njen namen pa je le ustvarjanje lažne podobe o podpori, ki jo ima sedanja oblastna garnitura. Javnost pa že dolgo časa – od leta 2014 – ni bila tako zelo politično enotna. In enotna je v prepričanju, da ne podpira te arogantne in avtokratske oblasti oziroma vlade. Ne dvomimo, da je to za koalicijske partnerje Janšo, Tonina, Počivalška, Jelinčiča in Juršo boleče spoznanje. Prav zato tudi tako veliko govorijo o polarizaciji. Da laž vzdržujejo pri življenju.