Zavoženo

Janko Lorenci

9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Kolumna

Širok odpor proti na slabše spremenjenemu zakonu o vodi potrjuje, da je ljudstvo ekološko bolj razsvetljeno od politike, zlasti trenutno vladajoče. Z njo je glede okolja tradicionalno velik križ.

Lani je na primer odstopil ves posvetovalni odbor za podnebne spremembe pri predsedniku Pahorju. Vzrok: vlada je iz postopkov pri poseganju v okolje še bolj izrinila okoljske nevladnike, Pahor je zakon podpisal in molčal kot riba. Še ena tradicija: ko bi moral govoriti, molči, ko bi moral molčati, govoriči.

Ugleden član odbora je bil tudi ekolog Dušan Plut. Na prelomnici smo, pravi, pred nami so trije scenariji (ekološke) prihodnosti. Prvi: nadaljevanje sedanjega neoliberalnega razvoja, ki naglo uničuje okolje. Drugi: ekološko-socialni razvoj, ki še dopušča rast, a jo vsaj resneje omejuje. Tretji: razvoj demokratičnega ekološkega socializma (ekologizma), edinega, ki lahko reši civilizacijo, kakršna je. O teh scenarijih bi moralo na zavezujočem referendumu odločiti ljudstvo, pravi Plut, očitno nezaupljiv do politike.

Kaj bi reklo ljudstvo? Ekološka slika Slovenije je mešana. Okolje je še kar ohranjeno, a to je bolj plod geografije kot kolektivne pameti. Je tudi naš edini resni kapital, vrednost pa mu bo samo rasla. Vendar ga, butci, naglo uničujemo – pozidavamo pičlo dobro zemljo, namesto železnic gradimo ceste, slaba polovica Slovencev spušča odpadne vode v greznice in naprej v podtalnico, zemlja in zrak po kotlinah, kjer živi največ ljudi, sta hudo onesnažena … Naš ogljični odtis je primerjalno izjemno visok. Dovoljeni delež onesnaževanja dosežemo strašljivega četrt leta pred evropskim povprečjem. Tudi globalno nikakor nismo varni. Slovenija se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Podnebne spremembe so grožnja nacionalni varnosti, že lep čas svari Lučka Kajfež Bogataj.

Najbolj kriva za vse to je politika. Razen Levice je vsa bolj glasnik kapitala kot splošnega interesa in blaginje. Taka politika nujno grdo ravna z ljudmi in okoljem. Pod sedanjo oblastjo se pritisk na okolje še stopnjuje. Združile so se prav nesrečne okoliščine – oblast skrajne desnice, epidemija, razrahljana EU, podedovane okoljske težave. SDS je poleg NSi najbolj neoliberalna, za nameček pa še avtokratska stranka, zato še bolj kot zmerna politika tlači ljudi in naravo – znižuje na primer davke za bogate, kar bo udarilo po revežih in srednjem sloju, ali podobno kot druge nadzorne točke (računsko sodišče, davkarijo, tožilce …) načrtno onemogoča nevladnike. Izrinjanje teh iz ekološke problematike je pogubna sistemska sprememba, saj so edini resni varuhi nature.

Epidemija je okolje potisnila v ozadje. Janša v njeni senci v protikoronske svežnje laže tlači oboje, nesocialne in neekološke ukrepe. Zakockal bo tudi priložnost za razvojni preskok v korist zelene Slovenije, ki ga v okviru načrta za okrevanje načeloma omogočajo bruseljske milijarde. Skratka, pod Janšo je nadpovprečno na udaru tudi okolje.

Zgodba o slabšanju tega je v osnovi zgodba o celovitem nazadovanju Slovenije. Nekoč smo imeli kar resno zeleno stranko, zdaj imamo njeno karikaturo. Nič dosti boljše ni s preostalo politiko. Dobršen del odločanja je prenesla na kapital in tako pohabila demokracijo, na stežaj je odprla vrata parcialnim interesom, zlasti bogatih, skupno dobro, od katerega je odvisna blaginja množic, pa prepustila razkrajanju. Zato je v družbi na pohodu avtokracija, zato okolje, naš edini resni kapital in po definiciji elementarna skupna dobrina, doživlja usodo javnega zdravstva, šolstva, državnega premoženja. Ves ta sklop se še naprej krči, drobi, razprodaja in privatizira, najbolj pa okolje, ki je samo po sebi brez obrambe.

Zato vse kriči po ekološkem zasuku. Doseči ga je mogoče tudi brez velikanskih denarjev. Številne odločilne »naložbe« v okolje so zastonj, prinesejo pa veliko – na primer tako, da ne gradiš odvečnih cest, šparov, novih in novih stavb, namesto da bi obnavljal stare, ne zastrupljaš tal, paziš na vodo, izobražuješ … A za to je potreben zasuk v glavi, ta pa je zablokiran, ker smo tako zavozili spoštovanje do človeka in narave.

Zasuk ni mogoč brez politike. Njen odnos do okolja je grda mešanica spečanosti s kapitalom in lobiji, ignorance in arogance. To velja kar za vso politiko. In vendar so med njenimi deli odločilne razlike. Janšizem daleč nadpovprečno združuje vse temeljne slabosti politike – nedemokratičnost, nesocialnost, neekološkost. Hkrati se prav pri okoljski problematiki jasno vidi, kako prekratek je zgolj antijanšizem. Kajti za temeljit ekološki preobrat je potreben tudi družbeni zasuk s spremembo politike vred. Pa vendar je poraz janšizma prvi pogoj tudi z ekološkega vidika. Dokler bo na oblasti ali večni kandidat zanjo, bomo nenehno okupirani s preživetjem demokracije, ogroženost okolja, problem vseh problemov, daleč pomembnejši od epidemije, pa bo v ozadju.

Če bo janšizem poražen, se bo okolje lahko pomaknilo v ospredje. Tudi za politiko. Pri tem se na zmerno politiko deloma še da vplivati, na Janšo pa nikakor. In vsake žgoče problematike, tudi ekološke, se je mogoče po mirni poti lotiti le v demokraciji, v diktaturi, kamor nas vodi janšizem, so spremembe mogoče zgolj z nasiljem. A tudi zmerno politiko bo treba v ekološkost prisiliti. To lahko doseže samo izrazita, res ostra radikalizacija javnosti. Ta raste spontano, z naraščanjem ekoloških težav, pa tudi z akcijami, kakršna je boj za pitno vodo. Proces je (pre)počasen, vendar teče. Prednost in moč ekološke radikalizacije je/bo tudi v tem, da lahko v njej – drugače kot v spopadanju z janšizmom – sodeluje celotna populacija, ne glede na delitve levo-desno, verni-neverni, mesto-podeželje, domobranci-partizani. Glede okolja smo (skoraj) vsi v istem čolnu. In vsi sramotno pohlevni do vsakršnih oblasti.