Anja Štefan, pravljičarka, s katero so rasle in rastejo številne generacije otrok

Kaj imajo skupnega otroci, rojeni v devetdesetih, s tistimi, rojenimi v začetku novega tisočletja ali po letu 2010? Ne glede na to, da so nekateri na najljubšo risanko čakali pred malim škatlastim televizorjem, drugi pa jo gledajo na iPadu, ali da so se nekateri zgledovali po Disneyjevi Mulan, drugi po Elsi iz Ledenega kraljestva, obstaja velika verjetnost, da so vsi odraščali s pravljicami Anje Štefan. A ne le z njenimi avtorskimi, pesnica, pisateljica in pripovedovalka je zaslužna tudi za seznanjanje najmlajših s pravljicami iz slovenskega ljudskega izročila.

Letos je izšla njena Zajčkova hišica, avtorska pravljica o zajčku, ki mu pri gradnji novega doma pomagajo gozdne živali, a se želi na njihov račun okoristiti pretkana lisica. Za likovno podobo je poskrbela Hana Stupica, nagrajena ilustratorka mlajše generacije, in tudi sicer so ilustracije že od nekdaj močna plat knjižnih izdaj Anje Štefan, sodeluje namreč z najpomembnejšimi ilustratorskimi imeni: z Jelko Reichman sta denimo soustvarili šest knjig, z Marjanco Jemec Božič štiri, tu so še Ančka Gošnik Godec, Zvonko Čoh, Marjan Manček, Alenka Sottler ... Slednja je z miškami iz prstnih odtisov duhovito opremila knjigo Drobtine iz mišje doline, za katero sta pred tremi leti prejeli praktično vse najpomembnejše nagrade na področju mladinske literature, od večernice do Levstikove nagrade in nagrade Kristine Brenkove.

Prav Kristina Brenkova, legendarna mladinska pisateljica, pesnica in urednica, je bila pomembna figura na ustvarjalni poti Anje Štefan. Kot študentka slovenistike in anglistike je še pred diplomo, a že mama prvi hčerki – danes ima štiri otroke –, začela objavljati v otroški reviji Ciciban. Da potrebujejo predvsem pisce slikopisnih besedil, je izvedela od sošolke in prvi dve leti pisala slikopise na podlagi ljudskih pripovedi, ki so se sčasoma sestavili v njeno prvo knjigo, Čez griček v gozdiček (1994). Ko je nekaj let kasneje kot mlada pripovedovalka nastopila na podelitvi Levstikovih nagrad, je Kristina Brenkova, tedaj prejemnica nagrade za življenjsko delo, po dogodku pristopila k njej, pohvalila njen nastop (in obleko, imela je namreč izrazit čut za estetiko) in ji dejala, da jo je zasledila v Cicibanu, da dobro piše. Za mlado avtorico, ki so jo v otroštvu poleg kitajskih in korejskih pravljic najbolj navduševale prav Pravljice Kristine Brenkove – z bratom jima jih je prebirala starejša soseda v domačem Šempetru pri Gorici – je bil to ogromen kompliment.

Njuni poti sta se spet prekrižali, ko je Anja Štefan dobila povabilo Andreja Ilca, urednika pri Mladinski knjigi, kjer je od začetka izdajala svoje knjige, da bi do konca uredila izbor slovanskih ljudskih pripovedi Lonček kuhaj!, ki ga je pripravljala Brenkova, tedaj že precej v letih. »Za knjigo je bilo treba napisati tudi spremno besedo in Kristino sem vprašala, ali bi lahko prišla k njej na pogovor. Bila je pripravljena poslušati s celim ušesom, deliti tisto, kar je znala in občutila. Mlademu človeku je bila na razpolago, kolikor se je dalo.« Seveda ne vsakemu, ampak tistim, pri katerih je opazila, da imajo potencial – in pri Anji Štefan je to začutila že zelo zgodaj, večkrat ji je tudi povedala, da iskreno verjame v njeno delo. »V tistem času nisem imela veliko samozavesti, hkrati pa se mi je življenje silno zgostilo. Majhni otroci, mož je začenjal s podjetjem, zidali smo hišo, vpisala sem magisterij. Kristini sem večkrat rekla, da ne vem, ali bom zdržala. Pa mi je odgovorila samo: boš, garantiram. Zame je bilo izredno pomembno, da vame tako verjame nekdo, ki popolnoma razume, kaj počnem, hkrati pa je zame avtoriteta v najboljšem pomenu besede. Z nobenim drugim človekom nisem bila v takšnem odnosu. Sem pa zdaj vseeno že toliko suverena, da najbrž ne morem več s tako velikimi očmi gledati neke avtoritete.«

S podobno velikimi očmi je gledala le še Milka Matičetovega, pomembnega raziskovalca slovenskega pripovednega izročila, na katerega se je obrnila, ko je po koncu študija prišla v stik z njegovimi zapisi in se je odločila, da bo njegovo gradivo preučevala v okviru magisterija. In tudi to poznanstvo je obrodilo sadove: še zdaj se ukvarja z ljudskimi pravljicami iz Matičetove zapuščine, 44 jih je zbranih v njeni knjigi Tristo zajcev (2019).

Ko piše avtorska dela, je popolnoma svobodna, pri črpanju iz ljudskega izročila pa jo ves čas drži na vajetih zvestoba izvirniku. »Če se mi zdi, da sem preveč poletela, grem napisano primerjat z izvirnikom in presodim, ali sem šla predaleč. Iščem realizacijo, ki se bo gladko brala, hkrati pa bo iz nje odzvanjal izvirnik.« In čeprav zgodba že obstaja, proces ni enostaven. »Včasih se zgodi, da dobiš zelo dobro zgodbo v zelo slabi ubeseditvi. Nerodno je, ker veš, da bi jo znal sam bolje povedati, in sprašuješ se, koliko posegati, da se bo temu še reklo pripovedno izročilo in ne avtorska pravljica. Ves čas kolebaš, komu zadostiti ... a leta delovanja na tem področju so me naučila, da končnega prav sploh ni.«