F. H. Naji: Zadnji gozd

Vojvoda Volk in njegovi

Križišče, zbirka kratke proze in prvenec F. H. Najija, sicer zdravnika, predstojnika Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, se osredotoča na posameznikovo nemoč proti usodi. Nosilci zgodb z akcijami in hotenji drsijo proti končni rešitvi, ki je enkrat fantastična, temna, zla luč, drugič se nerazumljivo znajdejo točno tam, kjer bi si najmanj želeli. To je skoraj edino stičišče z romanom Zadnji gozd.

O migrantih so domači avtorji že pisali z različnih vidikov, na primer Vesna Lemaić v zbirki Dobrodošli ali Andrej E. Skubic v romanu Igre brez meja, kjer sledi podjetniku, ki v vodah sredi Sredozemlja v gumenjaku kot v Haronovem brodu skladno s trendom vseprivatizacije pobira trupla, za bolj žive imajo koncesijo drugi. Kljub podobni, s sentimentom do migrantke podloženi situaciji, ki omogoča vpogled v drugačen, manj enoznačen odnos pripovedovalca do drugih in drugačnih, je Najijev roman Zadnji gozd morda bolj kot temu blizu Skubičevemu romanu Lahko. V njem se vladni pogajalec znajde sredi kočevskih gozdov z dekletom, ki so ga z doma pregnali domačini, v čudežnih in fantastičnih okoliščinah, nemočen, da bi deloval v skladu s svojimi stališči, kaj šele opravil nalogo.

Naji, ki je po očetu palestinskega rodu in ima sorodnike v Siriji, leta zaznamovani z vojno, je v pripovedi bolj verističen in ozemljen, bolj neposreden, kljub nekaj nenavadnostim scela brez fantastičnega naboja, ki bi zmehčal težo povedanega, tudi bolj enoznačen in linearen, naracijo zaznamuje postopno zaostrovanje proti skoraj predvidljivemu koncu.

Zadnji gozd je zgodba o beguncih, spisana z vidika varuhov meje v službi države z nejasnimi nalogami in pooblastili, ki med akcijami naletijo na samoorganizirane entuziaste s podporo od zgoraj in od strani, kot sami namignejo. Potem se igrajo vardo in skupaj premlevajo pomembnost varovanja meje pred tujim, enkrat utemeljenim na narojenosti, drugič na državnosti. Kljub možati retoriki mrakobnost gozda vpliva na vse in zadeve uidejo izpod nadzora, pripeljejo do prekoračenja in prelivanja krvi, tudi smrti. Ob splošnem nelagodju zaradi početja poskuša skupina, ob nasilnem in ponekod demagoškem prerivanju navznoter, ostati kompaktna še po tem, ko se pokažejo vsi nesmisli in pretiravanje, ki naj bi jo tesno povezovali in osmišljali.

Najijev slog je blizu skubičevskemu, gre za na zunaj lahkotno, nelagodje prikrivajočo prvoosebno pripoved, v kateri ne manjka za oboroženca presenetljivo sofisticiranih sklopov in z jezikovnimi figurami pregnetenega rezoniranja in premetanih vrstnih redov, ki naj sugerirajo pogovornost. Vendar navidezna ležernost le napol prikrije tesnobo akterjev, bolj razkriva njihovo siceršnjo nezavidljivo socialno umeščenost in splošno disfunkcionalnost. Edini, ki so šikaniranja, znašanja in pohlepa po preostali lastnini vajeni, saj jih doživljajo na vsakem koraku, so migranti. Potrpijo marsikaj, čeprav se sanje nekaterih od njih končajo v gozdovih ob meji, kjer človečnost klecne. Naji nas popelje v srce teme, iz katere ni videti rešitve, to počne nepopustljivo angažirano, vendar tudi skoraj tezno in brez popuščanja, malce brez distance.