Roman, ki spreminja pogled na pedofilijo

V najkontroverznejši knjigi Markiza de Sada, 120 dni Sodome, se štirje ugledni moški v poznih srednjih letih zaprejo v dvorec s haremom mladoletnih deklic in dečkov in jih uporabijo za udejanjanje vseh svojih najbolj izprijenih fantazij. V še eni de Sadovi knjigi, Filozofija v budoarju, skupina svobodomislecev v svet perverzne spolnosti uvede 15-letno deklico Eugénie. Med svobodomisleci padejo vsi moralni zakoni, užitek je glavno vodilo. Starost sodelujočih v aktu, ki užitek zagotavlja, ni bistvena, sploh če se, kot Eugénie, s početjem strinjajo.

Enak nazor kot za de Sada je značilen za vsaj še enega znanega avtorja, Italijana Giacoma Casanovo, ki je živel v približno istem času. Casanova je sinonim za zapeljivca, a ob preslikavi njegovih ljubezenskih eskapad v popkulturo ni vedno omenjeno, da so bile med »trofejami« najstnice, najraje device, da je bil obtožen posilstva in da zanj celo incest ni bil tabu. Casanova je v spominih poudarjal, da je bilo ženskam z njim prijetno, da se je vedno potrudil za njihov užitek in ustrezno razpoloženje.

Tudi francoski pisatelj Gabriel Matzneff, v sedemdesetih in osemdesetih letih cenjena osebnost s pariške literarne scene, je mladoletne ljubice z veseljem pripeljal do užitka. K njemu v podstrešno stanovanjce ali hotel, kjer je pisal, so prihajale prostovoljno in pustile, da jih je vodil po svetu »odrasle« spolnosti. Za libertinskega duha – in Matzneff se je nedvomno imel za svobodomisleca – ni to nič nenavadnega. Kakšen pedofil, umetnik v pravem pomenu besede! Živel je hedonizem in ga pretakal v literaturo, bralci in kritiki pa so ga slavili. Napisal je celo esej Mlajši od šestnajst let, v katerem opisuje spolne odnose z otroki kot duhovno izkušnjo, in se zavzemal za dekriminalizacijo spolnih odnosov z mladoletniki – peticijo je v sedemdesetih letih spodbudil anonimno in podpisale so jo ugledne intelektualne osebnosti, kot so bili Roland Barthes, Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir. Francozi so imeli zaradi svoje zgodovine dolgo težave z gibanjem #metoo. Leta 2018 je sto francoskih žensk, tudi igralka Catherine Deneuve, podpisalo pismo, v katerem pravijo, da je gibanje grožnja seksualni svobodi.

Ves ta čas se očitno nihče ni vprašal, kako so se male Lolite, ki so padle v naročje moških, kot je Matzneff, počutile leta po tem. Izkušnjo z druge strani je zdaj končno predstavila Vanessa Springora, francoska založnica, ki je pri 13 letih postala ena Matzneffovih ljubic. Njena lani izdana knjiga Le Consentement (Privolitev), ravnokar prevedena v angleščino, je postala uspešnica in odprla prostor za vprašanja, za katera med francoskimi intelektualci prej ni bilo mesta. Ali je, če nekdo privoli v to, da ga izkoristiš, to zloraba (vprašanje smo slišali že v primeru Jeffreyja Epsteina)? Ima 50 let star moški pravico, da se s 13-letnico ljubi kot z odraslo žensko? Je starejši moški, ki mu uspe osvojiti najstnico, frajer ali samo obupani slinavec? So najstnice, ki hodijo s starejšimi, zgodaj razvite ženske ali žrtve? In ali je belim moškim literarnim »genijem« res vse dovoljeno?

Avtorica je imela, ko je končala razmerje z Matzneffom, hude težave v odnosih z vrstniki in v spolnosti. Pri njej je šlo kljub privolitvi za zlorabo.

Privolitev ni zanimiva samo zaradi zgodbe, temveč tudi zaradi avtoričinega tekočega, umirjenega sloga pisanja. Kljub temu je na trenutke izjemno težko branje, ki odlično prikaže psihologijo ranljive najstnice z odsotno očetovsko figuro v senci privlačne matere, ki si bolj kot česarkoli drugega želi ljubezni in občudovanja. Pri tem Matzneff skrbno plete mrežo zanjo, ko ji razlaga o drugih mladih dekletih, ki so se zapletla s starejšimi moškimi, in o butastih puritancih, ki to obsojajo. Bralec mora na trenutke prav brzdati željo, da bi kričal na velikega pisatelja G. M., ki hodi svoje žrtve kot očka čakat pred šolo, ki je prepričan, da so ljudje nanj ljubosumni, ki vzdihuje, kako težko je biti ustvarjalec, ki se obnaša kot razvajen otrok vsakič, ko mu njegova muza V. ne namenja dovolj pozornosti. Ko se Vanessa nekoč naliči, jo nadere, hoče jo s čisto poltjo in dekliškimi spodnjimi hlačkami. Odbija ga tudi vse, kar je popolnoma normalen del ženskega telesa, na primer praske in modrice. Pravzaprav je jasno, zakaj mora pisatelj zadovoljevati potrebe z mladimi dekleti: ker nobena zrela, samozavestna ženska takšnega človeka ne bi prenašala niti pet minut. In ker zelo mlada dekleta nimajo nikogar, s komer bi ga lahko primerjala – zanje je v postelji avtomatično bog, nujna potrditev za krhek moški ego, kakršen je njegov – preveč asertivno dekle bi ga najbrž hitro spravilo v zadrego.

Vanessa Springora je imela, ko je končala razmerje z Matzneffom (kmalu jo je začel vsem na očeh varati s še mlajšimi dekleti), hude težave v odnosih z vrstniki in v spolnosti. Ko je ugotovila, da ni šlo za »veliko ljubezensko zgodbo«, temveč je bila samo orodje za užitek, je potrebovala veliko časa, da je spet zaupala moškemu. Pri njej je šlo kljub privolitvi za zlorabo. In privilegiji genialnih avtorjev? Morda smo jim včasih gledali skozi prste, a imamo problematičnih, infantilnih tipov, ki vse upravičujejo s svojo nadarjenostjo, počasi dovolj.