»Sobe za okužene naj bodo v najvišjih nadstropjih, saj zrak potuje večinoma od spodaj navzgor«

Epidemija covid-19 se nadaljuje v tretji val in verjetno to ni zadnja virusna epidemija, ki je doletela človeštvo, zato si velja zapomniti nekaj temeljnih načinov za ravnanje v času epidemij. Poleg ohranjanja ustreznega psihofizičnega stanja je gotovo eno od osnovnih ravnanj vzdrževanje čim boljšega zraka v zaprtih prostorih oziroma čim večje prezračenosti prostorov. Če bi bila slednja, predvsem v manjših prostorih, kjer se zadržuje več oseb, dobra, bi se virus širil precej počasneje. O tem smo se pogovarjali z Mitjo Lenassijem, strokovnjakom za prezračevanje in predsednikom upravnega odbora matične sekcije strojnih inženirjev v Inženirski zbornici Slovenije.

Vi imate verjetno najboljši možen zrak na delovnem mestu, torej v pisarni. 

Ja, drži. To vam lahko tudi pokažem. Merilnik vsebnosti CO2, torej ogljikovega dioksida, trenutno kaže 543 ppm. Če torej rečeva, da je merilo kakovosti zraka vsebnost CO2, potem imamo v pisarni odličen zrak.

Naslednje vprašanje pa je, zakaj imate tako dober zrak v pisarni. 

V pisarno, ki je velika 40 m2, smo že pred več kot desetletjem napeljali dovod svežega zraka neposredno od zunaj, in sicer se tako zamenja okoli 200 kubikov zraka na uro, kar pomeni, da gre za zelo dobro prezračevano pisarno. Še posebej ob vedenju, da sva v pisarni že nekaj let samo dva, pisarna pa je namenjena štirim osebam.

Potem je najbrž majhna verjetnost, da bi se v vaši pisarni širil novi koronavirus. 

Moram potrkati na les, da v pisarni s tem za zdaj nismo imeli težav, pa tudi doma ne. Vsaj ne da bi vedeli.

Prav. Je pa res, da meni in še marsikomu nič ne pove podatek o 543 ppm CO2 in vam lahko le verjamemo na besedo, da gre za odličen zrak. 

Merilnik vsebnosti CO2 v prostoru vam pove, kako intenzivno je zamenjan zrak v prostoru. V zunanjem zraku je običajno 400 ppm CO2. In od števila ljudi v nekem prostoru je seveda odvisno, koliko zunanjega zraka moramo dovajati v prostor, pri čemer je količina CO2 v prostoru primerno merilo kakovosti, če je človek njegov edini vir. Te meritve je smiselno izvajati v neki učilnici ali sejni sobi, kjer ni mehanskega prezračevanja in bi zrak lahko hitro postal iztrošen, če bi količina CO2 narasla na 1200 ppm ali več. Če pa je v prostoru mehansko prezračevanje in je bilo to ustrezno projektirano za 30 učencev v učilnici, pa meritve načeloma niso potrebne, saj količina CO2 v zraku ne more preseči 1000 ali 1200 ppm. Če seveda mehansko prezračevanje deluje, kot je bilo načrtovano, pravilno torej.

500 ppm CO2 torej pomeni odličen zrak, skoraj enako kakovosten kot zunanji. Je 1200 ppm CO2 še vedno sprejemljiv zrak?

Zrak, ki vsebuje 1000 ali 1200 ppm CO2, je še vedno lahko zelo dober zrak. V industrijskih objektih, kjer svoje delo opravljajo proizvodni delavci, ki se bolj močno naprezajo in/ali je tehnološki proces zahteven, je meja recimo postavljena na 5000 ppm. Vsebnosti do okoli 1800 niso zdravju škodljive, če pa gre za količine nad 2000 ppm CO2 in človek v prostoru ni aktiven, na primer sedi, pa lahko že začne postajati zaspan. Ne smemo pa ogljikovega dioksida mešati z ogljikovim monoksidom. Ti ppm-ji, ki jih ves čas omenjam, povedo samo to, kako intenzivno je prostor prezračen glede na število ljudi v prostoru. Večje ko so te številke, manj svežega je posameznik deležen. Količina CO2 v izdihanem zraku, če bi ga merili tik pred usti, pa je med 30 in 50 tisoč ppm.

Ni dovolj, da je kdo v zračnem toku, pač pa mora biti tam določen čas. Izpostavljenost za kratek čas zraku, v katerem so aerosoli z virusom, očitno ni takšen problem.

Mimogrede, ko smo ravno pri izdihanem CO2. Značilnost nekaterih poklicev je, da imajo delavci že leto dni vsaj osem ur na dan na obrazu masko. Mar to pomeni, da posledično vdihavajo precej več (lastnega izdihanega) CO2, kot bi ga sicer? Je to lahko problem? 

To lahko najlažje ponazorimo na sveči. Svečo namreč z lahkoto ugasnete tako, da vanjo pihnete. Zelo težko pa jo ugasnete tako, da zrak vdihnete. To je razlika med vdihnjenim in izdihnjenim zrakom. Izdihnjeni zrak ima inercijo, gre razmeroma daleč, zato tudi ne moremo vdihovati lastnega izdihanega zraka. Ker ga izdihnemo stran. Vdihujemo pa lahko zrak samo iz bližine nosu in ust. Namen navadne (medicinske, kirurške) maske je, poleg zadržanja kapljic z mikrobi, tudi preprečitev omenjenega curka izdihanega zraka, da torej izdihani zrak ne potuje tako daleč stran od telesa, kot bi običajno. Navadne maske se obrazu ne prilegajo povsem tesno, zato lahko zrak vstopa in izstopa v manjšem delu tudi mimo maske, vendar maska vseeno prepreči ključno – izniči zračni curek. Maske so sicer različne in različno učinkovite. Količina običajno izdihnjenega zraka znaša 0,5 l, prostornino med masko in obrazom ocenjujem na okoli 0,05 l, kar pomeni, da posameznik ne bo vdihoval lastnega izdihanega zraka oziroma vsaj ne v opazno večji količini kot sicer – iz prej podanih številk 10 odstotkov. Seveda je treba vložiti nekaj dodatnega napora za dihanje z nameščeno masko, saj se morajo pljuča bolj potruditi, a pri nekaterih poklicih, recimo kirurgih ali osebju znotraj čistih prostorov, ki sicer pogosto uporabljajo masko, zaradi tega niso bolj poudarjene težave, predvsem upad koncentracije in zaspanosti, ki sta prva kazalnika prevelike količine CO2 v zraku, ki ga dihamo. Tudi sam pri sebi pri dolgotrajnejši uporabi maske, ki jo moramo sedaj nositi vis, teh težav nisem opazil.

Danes je prav zaradi virusa nekoliko več strahu pred zaprtimi prostori. V večje zgradbe, v katerih je veliko ljudi, vi verjetno vstopate z nekim drugim predznanjem kot običajni ljudje. 

Seveda imam poklicno deformacijo, da malo preverim, kako je izvedeno prezračevanje, predvsem ko v kako stavbo vstopam prvič. Nasploh pa občutim razmere v stavbi – zatohlost, stopnjo vlage, temperaturo – kot vsakdo drug. Nisem pa obremenjen s tem, kakšen je v nekem objektu ali prostoru zrak. Vendarle sem še tista generacija, ki je doživela, kako je, če se v pisarnah, javnih zgradbah, lokalih ali v disku kadi. Kakovost zraka v tistih časih in od prepovedi kajenja v zaprtih prostorih je kot noč in dan. Morda smo vsi skupaj po tej prepovedi postali še občutljivejši in bolj pozorni na kakovost zraka v zaprtih prostorih. Sem nekadilec, nikoli nisem kadil, a me tedaj kajenje ni motilo, danes pa me.

Že na začetku epidemije se je govorilo o problemu širjenja virusa v zaprtih prostorih in posledični potrebi po zračenju. Zakaj je to potem precej potihnilo, govorili smo samo še o maskah, razkužilih za roke in prepovedi kakršnegakoli druženja, zaprti prostori in zrak v njih pa niso bili več problem? 

Mislim, da se o tem vendarle še govori. Je pa res, da se več govori o ukrepih, ki imajo na človeka večji vpliv, največji vpliv pa imajo maske. Ljudje se morajo sami ukvarjati s tem, kdaj in kako nositi masko, in s pomisleki o osebni svobodi in podobno. Za ustrezno prezračevanje prostorov, recimo v službi, pa največkrat menijo, da je odgovoren nekdo drug. In še res je tako, za varnost in zdravje pri delu na delovnem mestu je pristojen delodajalec, tudi za ustrezno prezračevanje.

Pojavili so se zunanji pozivi vladi k večjemu angažmaju za prezračenost prostorov, ta tema pa je med podporniki vlade naletela na posmeh, češ, neumni ste, če mislite, da boste s prezračevanjem rešili epidemijo … 

Tega nisem opazil. Morda zato ne, ker je bilo kljub temu še največ dvomov o smiselnosti nošnje mask. Pa še tu je bil po mojem problem predvsem v tem, da se Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) na začetku ni želela ali zmogla do tega jasno opredeliti. In kadar stroka od začetka nima jasnega stališča, je velikokrat to slabo za uveljavitev ukrepa. Tudi pri maskah pa se mora vsakdo zase odločiti, česa si želi. Ali si želi ščititi samo druge ali pa tudi sebe. Če slednje, potem mora nositi maske s čim boljšim filtrom, t. i. polobrazne maske za zaščito pred delci (respiratorne maske), ki zagotavljajo, da tudi vdihuje čim bolj filtriran zrak.

Čeprav je vlada spet predpisala obvezno uporabo mask na prostem, ni nobenega dvoma, da je ta ukrep smiseln predvsem v zaprtih prostorih. 

Med prvimi dobro strokovno analiziranimi primeri širjenja okužbe s koronavirusom v zaprtih prostorih je bil večkrat predstavljen primer v mestu Guangzhou na Kitajskem, kjer je več turistov večerjalo v nekem prostoru. Ugotovili so, da so bili v prostoru brez prezračevanja, na eni strani prostora pa je bilo več klimatskih naprav, ki so vpihovale enosmerno prek gostov hladen zrak. Ves čas je torej v prostoru krožil isti zrak, ki so ga bili deležni ljudje pri vseh štirih mizah. Ni pa se tedaj okužil nobeden od natakarjev. Na podlagi tega so prišli do sklepa, da ni dovolj, da je kdo v zračnem toku, pač pa mora biti tam določen čas. Izpostavljenost za kratek čas zraku, v katerem so aerosoli z virusom, očitno ni takšen problem.

Nikakor v povezavi s koronavirusom ni rešitev, da se prezračevalni sistemi enostavno izklopijo, prej nasprotno.

Je res, da so standardi glede prezračevanja prostorov pri nas zastareli in ne ustrezajo več sodobnim predpisom na tem področju?

Sam najbolje poznam nemške standarde, po katerih se radi zgledujemo, in pa ameriške, ki so po mojem mnenju trenutno najboljši. In tam so standardi, po katerih se projektira in gradi stavbe, boljši, kot so pri nas. Ameriški standard predvideva kar trideset odstotkov več zunanjega zraka, dovedenega v prostore, recimo v šolo oziroma učilnico, kot pa slovenski pravilnik. Verjetno se strinjamo, da je problem, če veljavni in zato obvezni pravilnik predpisuje kar trideset odstotkov manj zunanjega zraka kot standardi, ki veljajo drugje. Tako je tudi s slovenskim pravilnikom, ki za prezračevanje bivalnih prostorov stanovanjskih stavb predpisuje uporabo privzetega nemškega standarda, ki je iz leta 1999. A tedaj se niso gradile tako zrakotesne stavbe kot danes. Na te stvari naša sekcija v inženirski zbornici že leta opozarja pristojno ministrstvo, a do danes se ni spremenilo nič. Še vedno je pri nas veljaven prevzeti standard iz leta 1999, v Nemčiji je bil med tem prav ta standard že dvakrat posodobljen. Za druge stavbe pri nas pravilnik napotuje na obvezno uporabo še v času sprejema pravilnika samo predloga določenega evropskega standarda, kateremu zadnji izdaji, ne predlogu, je rok potekel že pred tremi leti, ko je bil nadomeščen s povsem novim standardom. Tako mora pooblaščen inženir, ki danes v roke vzame načrtovanje in nato izvedbo neke stavbe, obvezno uporabljati standard, ki mu je rok že potekel in je bil že umaknjen. Pri nas veljavni pravilnik, ki je obvezen za uporabo, tudi sicer na več mestih napotuje na standarde, ki so vmes bili že umaknjeni in nadomeščeni z novimi. Na primer tudi glede zračnih filtrov.

Je stroka tudi v času epidemije pozvala vlado k ukrepanju glede prezračevanja stavb? 

V Inženirski zbornici Slovenije smo dali takšno pobudo, in sicer v sklopu poziva k večji energetski učinkovitosti stavb. Zrakotesna gradnja je potegnila za seboj nekatere stvari, ki se jih mogoče nekateri niso niti zavedali. Nekoč se o prezračevanju ni veliko govorilo, a nekoč stavbe niso bile tako zrakotesne kot danes. Predvsem govorim o oknih, ki so tudi zaprta prepuščala določeno količino zraka, kar danes ni več mogoče. In nesprejemljivo je, o tem sem globoko prepričan, da se rekonstrukcija stavb in vgradnja novih oken zgodita brez vzporedne vgradnje mehanskega prezračevanja. Naravnega prezračevanja z odpiranjem oken namreč ni mogoče vedno izvajati v zadostni meri. Predvsem ko so zunanje temperature zelo nizke ali visoke, pa tudi kadar močno piha veter ali pada dež. Kadar to razmere dopuščajo, je naravno prezračevanje najlažje izvesti s prepihom, a v tistem času, recimo 15 minutah, morajo ljudje zapustiti prostor, ne morejo kar sedeti na prepihu. To pa moti izobraževalni, delovni ali kak drug proces. Če se torej danes prenavlja šola, dom za starejše ali kak drug podoben objekt in se vanj ne vgradi mehansko prezračevanje oziroma se to ne posodobi, potem je to velikanska napaka.

Vmes se je precej govorilo tudi o tem, da bi lahko bili prav prezračevalni in klimatski sistemi dodaten razlog za širjenje virusov v zaprtih prostorih.

Ja, se spomnim. Tudi pristojno ministrstvo je z neko okrožnico svetovalo izklapljanje prezračevalnih sistemov. V inženirski zbornici smo se odzvali z dopisom, v katerem smo izrazili nasprotovanje izklapljanju prezračevalnih sistemov. Pravilno bi bilo, da strokovnjak preveri konkretno stanje v posamezni stavbi in svetuje, ali je prezračevalni sistem treba izklopiti ali ne. Ali samo spremeniti nastavitve. A dejstvo je, da se v Sloveniji prvenstveno uporabljajo sistemi, ki zgolj prezračujejo prostore, torej v prostore dovajajo sveži zrak in odvajajo iztrošen zrak. V tem primeru pa je tudi z vidika širjenja virusov v prostoru bolje, če sistem deluje, kot pa če ne deluje, saj se tako različni onesnaževalci redčijo. Če pa sistem ne deluje in vse posamezne odprtine prezračevalnega sistema znotraj stavbe ostanejo odprte, se vzpostavi naraven tok zraka, in to dejansko pomeni, da lahko aerosoli iz okuženega prostora prehajajo v prostore, ki so nad njim. V Sloveniji je najpogosteje zunanji zrak hladnejši od notranjega in posledično se zrak v stavbah sam od sebe giblje od spodaj navzgor, ker hladnejši zrak v stavbo vstopa spodaj in iz nje toplejši izstopa zgoraj. Če prezračevalni sistem deluje, pa to ni mogoče, saj skozi dovodne odprtine vstopa zunanji zrak in skozi ostale izstopa notranji zrak in naraven tok zraka ni mogoč. Kot rečeno, se prezračevalni sistemi med seboj razlikujejo in je najbolj smiselno, da jih pregleda strokovnjak, nikakor pa v povezavi s koronavirusom ni rešitev, da se prezračevalni sistemi enostavno izklopijo, prej nasprotno.

Precej napak, tudi glede zračenja ali nezračenja prostorov, je bilo storjenih v domovih za starejše, kjer se je virus zelo hitro širil in tudi zahteval največ smrti. 

Ne vem, kako so glede koronavirusa ravnali in še ravnajo v domovih za starejše, vem pa, in to ne velja samo za domove za starejše, ampak tudi za domače okolje, kakšna je najboljša izvedba izolacijske sobe. V večnadstropnih enodružinskih hišah in domovih za starejše je v večini leta, ko je zunanja temperatura nižja od notranje, smiselno prostore za okužene urediti v najvišjem ali najvišjih nadstropjih, saj, kot sva že rekla, v teh letnih časih zrak v stavbe vstopa spodaj in izstopa na vrhu stavb. Nasprotno pa velja poleti. To seveda velja za hiše in tudi za domove za starejše, če nimajo delujočega mehanskega prezračevanja, in če sem prav razumel, ni ravno pravilo, da bi domovi za starejše imeli mehansko prezračevanje, v stanovanjskih stavbah pa je to prav tako redkost. Urediti izolacijsko sobo ali dve tudi ni zahteven projekt. To je zelo enostavno mogoče izvesti z nekaj polivinila v kombinaciji s prenosnimi napravami za čiščenje zraka z absolutnim filtrom, ki iz zraka pobirajo viruse. Namestitev takšnih naprav bi bila lahko smiselna tudi drugje, recimo v šolskih učilnicah in podobno. Za preprečevanje širjenja okužb v zaprtih prostorih, ki temeljijo na nevtralizaciji virusov, so tudi drugi dokaj enostavni načini, a se mi zdi, da se ne uporabljajo. Na primer z UV-germicidnim obsevanjem zgornjega dela prostora. Zagotovo pa lahko povem, da v inženirski zbornici nismo prejeli prošenj za nasvete ali sodelovanje.

Pri nas veljavni pravilnik, ki je obvezen za uporabo, glede prezračenosti stavb na več mestih napotuje na mednarodne standarde, ki so vmes že bili umaknjeni in nadomeščeni s sodobnejšimi.

Se vam zdi verjetno, da je eden od razlogov za počasnejše širjenje koronavirusa v toplejših območjih na zemlji tudi dejstvo, da so tam zaprti prostori bolje prezračevani, pa tudi ljudje se manj časa zadržujejo v njih?

To se zdi povsem verjetno. S tem v zvezi je treba povedati še nekaj. Virusi se najtežje prenašajo, če je relativna vlažnost od 40- do 60-odstotna. Poleti je torej pomembno, da se zrak v prostoru razvlažuje, recimo s pomočjo klimatske naprave, in da ostaja vlažnost pod 60 odstotki. Enako velja, da predvsem pozimi relativna vlažnost v prostoru ne pade pod 40 odstotkov. Znotraj tega območja relativne vlažnosti možnost okužbe z virusom precej upade. Naj izpostavim, da pravilnik o vrtcih zahteva vzdrževanje ravno znotraj tega območja. Ali je to tudi res tako, pa je že drugo vprašanje.

Pri nas je seveda večino leta bolj hladno kot ne. In kar nekaj evropskih držav, tudi Nemčija, po kateri se radi zgledujemo, se je po pojavu koronavirusa odločilo za investicije v izboljšanje prezračevanja javnih stavb. Kakšen je bil odziv slovenske vlade? 

Kar se tiče Inženirske zbornice Slovenije, nič ne vemo, da bi potekal kak projekt v tej smeri. Pa tudi če se kaj pripravlja, o tem nismo bili obveščeni in nismo bili povabljeni k sodelovanju. Lahko pa rečem, da smo pred enim letom, 25. marca 2020, v zbornici pripravili in na medmrežni strani objavili priporočila, kako uporabljati prezračevanje stavb v času epidemije covid-19. In tam smo ponovno opozorili, da bo treba za začetek prenoviti pravilnike, ki veljajo pri nas na tem področju in vsebujejo preživete standarde. Tam smo povzeli tudi številna tuja inženirska združenja, ki poudarjajo, da bi prav glede na epidemijo morali v prihodnje v stavbe vgrajevati sisteme mehanskega prezračevanja, ki imajo nekakšno rezervo, in se da v izjemnih primerih povečati količino zunanjega zraka v prostorih za recimo dodatnih 30 odstotkov. To je smiselno, ker si verjetno lahko predstavljamo, da bo še kdaj prišlo do kake epidemije. Zato je smiselno, da je v nekaterih prostorih, kjer se zadržuje večje število ljudi, kot so večje čakalnice, šole, trgovski centri in podobno, mogoče začasno zagotavljati večje količine svežega zraka kot sicer ali pa da je sistem dovolj močan, da se lahko vgradijo absolutni filtri, ki iz zraka pobirajo vse nezaželeno, tudi vse viruse.

Virusi se najtežje prenašajo, če je relativna vlažnost od 40- do 60-odstotna.

Opozarjate tudi na razlike med sodelovanjem stroke in politike pri pripravi predpisov pri nas in v nekaterih drugih državah, po katerih se radi zgledujemo. 

Res je. Ni naloga pristojnega ministrstva, da pri nekem strokovnjaku naroči izdelavo nekega pravilnika, kot se to običajno dogaja v Sloveniji, ampak zgolj to, da se odloči, katere standarde katerega uveljavljenega strokovnega združenja na določenem področju bo predpisalo kot obvezne za uporabo. Standardi o prezračevanju ali energijski učinkovitosti, ki jih pripravljajo strokovna združenja, so namreč danes v tako imenovanem postopku nenehnega posodabljanja in v tujini temu potem sledijo tudi ustrezni popravki ali dopolnitve veljavne zakonodaje. Pri nas to ni tako. Če so marsikje v tujini pripravljavci zakonodaje veseli pripomb stroke, so pri nas prej užaljeni kot pa kaj drugega. Seveda so razlike v svetu glede tega, kakšne standarde morajo izpolnjevati bivanjske novogradnje, saj so bivanjske navade različne, pa tudi podnebje, recimo v Skandinaviji in v Indiji, se razlikuje. Kar se tiče javnih zgradb ali pa poslovnih, industrijskih objektov, pa je povsem vseeno, kje se gradijo, izpolnjevati morajo ali bi morali enake, visoke standarde, ki se določajo in veljajo v Evropi, ali pa tiste, ki se določajo v ZDA in veljajo v večjem delu preostalega sveta. Seveda v tistem, ki na veliko gradi in želi izpolnjevati tudi uveljavljena merila trajnostne gradnje, kot sta LEED in BREEAM.

Primeri ureditev izolacijskih sob (COVID-19)

Stanovalca/bolnika s COVID v izolaciji:

Naprava s HEPA-filtrom v sobi

• Smer gibanja zraka preko posteljnih vzglavij
• Notranji območji za bolnika ne smeta imeti klimatskih naprav z obtočnim zrakom ali odvodnih zračnih rešetk, razen če se te uspe tesno zatesniti
• V primeru sistema sprinkler,  pri postavljanju izolacijskih zaves razmislite o pokritosti s šobami

Povzeto po ASHRAE Covid-19 Smernice

Stanovalec/bolnik s COVID v zaščitni izolaciji:

Naprava s HEPA-filtrom na hodniku

• Cilj: Ustvariti sobo, ki z nadtlakom ščiti stanovalca/bolnika z visokim tveganjem in ščiti druge stanovalce/bolnike z visokim tveganjem s predprostorom s podtlakom
• Enoposteljna soba s posebno kopalnico
• Pred sobo ustvarite"zrakotesen"predprostor
• Na hodniku je potrebno zagotoviti najmanj1,2 m prostega prostora
• V sobi za pečatiterešetkoodvodnegazraka
• V predprostor postavite napravo s HEPA-filtrom
• Izstopno stran naprave speljite na hodnik
• Vrata v predprostor naj bodo zaprta,vratav sobo stanovalca/bolnika pa odprta
• Preverite, da vrata v sobo niso protipožarna!
• Preden začnete uporabljati sobo, preverite podtlak napram hodniku in tega med obratovanjem nadalje spremljajte
• Omejite premeščanje in prehajanje stanovalcev/bolnikov
• Čiščenje elementov za porazdelitev zraka po zaključenem splakovanju prostora z namenom odstranitve delcev, ki lahko povzročijo okužbo
• Obvestite zdravstveno osebje, da se naprave s HEPA-filtrom ne sme izključiti, ko je ta enkrat dana v delovanje, saj lahko to povzroči nevarno stanje s prostorom v nadtlaku napram hodniku.

Povzeto po ASHRAE Covid-19 Smernice