Okradeno ljudstvo

Janko Lorenci

16. 4. 2021  |  Mladina 15  |  Kolumna

To je bilo prav podlo dejanje: oblast je sredi epidemije spremenila načrt cepljenja, vzela prednost starim in ranljivim, poskrbela zase in dala cepiti vse politike, za kritje pa podelila ta privilegij še nekaj skupinam. Vse so se cepile in potem molčale, nobena ni podkupnine zavrnila. Tudi opozicija ne, ki je tako postala sostorilka in izgubila možnost, da bi oblastno mahinacijo napadla. Potem je oblast spet uvedla stari načrt. A cepiva je seveda premalo, kaos okoli njega in vse epidemije pa velikanski in deloma hoten.

Cepilna epizoda je dobra ilustracija odnosa politike do ljudstva. Če odmislimo retorično govoričenje, ga obravnava kot manjvredno gmoto, kanonfuter, zanimiv le toliko, kolikor ji pomaga na oblast ali jo ogroža. Po ustavi je ljudstvo nosilec oblasti in torej odloča, kako naj se godi posameznikom in skupnosti. A te ljudske oblasti je bore malo. Nekaj malega vpliva na stranke ima le na volitvah, ki pa se jih polovica volivcev sploh ne udeležuje več, ker so izgubili zaupanje v politiko in sistem in se odklopili.

Odločanje je ljudstvu odvzeto na več ravneh. Del suverenosti je Slovenija oddala Uniji. Del smo je izgubili z orgijo politične norosti – razprodajo nekoč javnega in državnega premoženja tujini. Največji del suverenosti je ljudstvu odščipnila lastna politika, samozadostna, služeča sebi in parcialnim interesom, ne pa celoti. In ta politika je del svojega odločevalskega primata v nasprotju z ustavo oddala kapitalu in lobijem, ki ju ljudstvo sploh ne voli in nima nanju niti formalnega vpliva. Predstavniška demokracija je tako vedno bolj invalidna, oblast ljudstva vedno bolj gola fraza.

K temu prispeva tudi slabljenje drugih oblik posrednega brzdanja in omejevanja politike. Izvršna veja oblasti je v bistvu pogoltnila zakonodajno in se kadrovsko polastila institucij, ki naj bi bile neodvisne. Socialni in javni dialog se je skrčil in izgubil dobršen del nekdanjega vpliva. Krči se tudi nadzorna vloga klasičnih medijev; v veliki večini so privatizirani in tako manj zavezani javnemu interesu, hkrati pa prek lastnikov lažja tarča oblastnega izsiljevanja (dober primer so pritiski na Delo). Družba je vedno bolj razdrobljena in konfliktna, to pa ubija skupinsko miselnost in čutenje, kolektivne akcije, gibanja in pritiske, edine, ki lahko kaj prinesejo.

Politika je ljudstvu tudi zavestno odvzela velik del moči – oklestila je ustavno pravico do referenduma. Pač zato, ker ve, da je nepriljubljena in da ji referendumi krnijo moč. Zato se je v enem redkih trenutkov soglasja objela in složno sklenila sumljiv dogovor, spremenila ustavo in referendume bistveno omejila. Najbolj tako, da je ljudsko odločanje prepovedala glede zakonov s fiskalnimi (finančnimi) posledicami. To pomeni, da na referendumih ne moremo odločati, kako se država zadolžuje in porablja denar, kakšna naj bo solidarnost v zdravstvu, šolstvu, pri pokojninah, kakšni in kako proporcionalni naj bodo davki … Prav zakonodaja s fiskalnimi posledicami najbolj določa, v kakšni družbi živimo, bolj solidarni in humani ali bolj surovi. Samozadostna, ljudstvu odtujena politika izbira surovo. Moč vsakokratne oblasti se je s tako spremembo ustave izjemno okrepila, moč sindikatov, civilne družbe, ljudstva pa ustrezno zmanjšala. Zato trpi demokracija, zato razvojno capljamo na mestu, saj politika mačehovsko odmerja denar za zdravstvo, šolstvo, znanost in kulturo.

Skratka, taka omejitev je v bistvu groba kršitev črke in duha ustave, ki pravi, da je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast izvršuje posredno z volitvami in neposredno (zlasti) z referendumom. Fantje so izvedli tatvino.

Izrivanje ljudstva iz odločanja je očitno trajen, napredujoč proces. Politika vedno bolj zaostaja za potrebami časa, družba pa je vedno bolj neenaka in bolj neodporna na krize. V izrednih razmerah – in pri nas so izredne že vse leto, saj sta nas hkrati doleteli epidemija in oblast skrajne desnice – postanejo stvari do konca resne. Zato virus pobira toliko življenj, zato bo država zaradi visoke zadolženosti čez nekaj let padla v krizo grških razsežnosti, zato neodvisne ustanove padajo druga za drugo, zato brezobzirni cinizmi, kot je privilegirano cepljenje politikov, ostajajo nekaznovani.

Tudi perspektiva je slaba. Epidemija se vleče in napovedujejo se nove, demokracija je marsikje trdo preizkušana, ne vemo, kaj bo z EU, korakamo v ekološko krizo. Vse to krepi procese, ki utrjujejo moč izvršne oblasti in še zmanjšujejo vpliv ljudstva. Položaj postaja nemogoč: oblast, skrita za epidemijo, vodi državo v močvirje, ljudstvo pa je zbegano, jezno in otopelo; dokler le godrnja, javka, a miruje, je tudi brez moči. Morda se bliža trenutek, ko bo eksplodiralo, napolnilo ceste ali začelo množično ignorirati oblastne zapovedi in prepovedi. A to ni nujno, otopelo mirovanje pa je v takem položaju najslabše, boljše so celo posamične akcije. Ena izmed možnih je zahteva, da se ljudem vrne polna pravica do referenduma. Brez nje je ustava, ki govori o oblasti ljudstva, v nasprotju sama s seboj.

Zakaj ne bi postavili na noge gibanja z zahtevo za rehabilitacijo referenduma? Prav zastavljeno bi imelo nekaj mobilizacijske moči. Akcijo bi bilo dobro sprožiti takoj, brez čakanja na padec janšizma čez leto dni. Če nas hoče opozicija prepričati o svoji drugačnosti, če hoče preseči zgolj antijanšizem, bo vrnitev polnega referenduma vzela za svojo. Tako bo pokazala, da hoče popraviti stare grehe, da miga in da je vsaj malo bolj z ljudstvom. Prav zdaj, v tem prelomnem času, je pritisk na opozicijo enako pomemben kot odpor proti janšizmu, ki je v boju za preživetje odvrgel vse maske in zadržke.