Glasbeni fenomen, ki nikogar ne pušča ravnodušnega

V nedavni recenziji za Odzven so bili poimenovani »afterparty intelektualci«, propagandni portal največje vladne stranke pa je njihovo skladbo Postaja F zaradi domnevno provokativnega spota označil za »neužitno mineštro, v kateri se melodije disco glasbe mešajo z balkanoidnimi napevi in cenenimi najstniškimi vložki garažnih reparskih muzikalij«.

SBO so glasbeni fenomen, ki nikogar ne pušča ravnodušnega – od popolnega ogorčenja do skoraj fanatičnega fenovstva, celo vtetoviranja njihovega logotipa. Poslušajo jih najstnice, intelektualci, hardrokerji in metalci. Ne pustijo se stlačiti v predalček, radi se igrajo s pričakovanji, svojimi in tujimi. Sprva so se predstavljali z daljšim imenom Smrt boga in otrok, zdaj raje uporabljajo okrajšavo SBO. Bend, ki ga sestavljajo igralec Benjamin Krnetić, izvršni direktor marketinške agencije Vid Greganovič, študentka primerjalne književnosti in producentka Juca Bonaca, performer Peter Frankl in marketing menedžer, nekdaj pa DJ in v mladih letih igralec Filip Đurić, je pred nekaj tedni izdal album Trans, ki odpira novo dimenzijo njihovega ustvarjanja. Do konca pomladi bo na voljo tudi v fizični obliki.

Začetki skupine segajo v leto 2014. Juca, Beno in Vid so skupaj gulili klopi Gimnazije Poljane, Filip je Vidov najboljši prijatelj iz otroštva, Peter je bil del njihove širše družbe. V začetni postavi je imela skupina še enega člana, Metoda Cerarja, ki pa se je predčasno »upokojil« zaradi očetovstva. »Metod, s katerim sva skupaj odraščala v ljubljanskih Mostah, je tisti, ki me je potiskal v rap, a sem se sprva upiral. Potem pa smo se začeli skupaj s še enim kolegom iz gimnazije dobivati v neki garaži,« pravi Beno. »Vključil sem še Petra, ker sem vedel, da mu rap leži. Vid pa je kmalu začel delati beate, tako se je oblikovalo jedro skupine.« Prvi komadi, na primer Sara Bezovšek in Neonske noči, so luč sveta ugledali leta 2016. Filip je debitiral v skladbi Sanski božič, Juca pa v Tipi so pičke. »Z Juco sva se najprej samo družila z njimi, potem pa naju je Beno na svoj sladko vsiljivi način prepričal, da sva zraven,« v smehu pripomni Filip. Strinjajo se, da je Beno kreativna gonilna sila benda, četudi je jasno, da izdelkov ne bi bilo brez kolektivnega truda, sploh na zadnjem albumu. Zato so pod aranžmaje vseh skladb podpisani vsi. A da lahko Vid denimo napiše glasbo, mora kreativni proces že teči – in v organizaciji in narekovanju frekvence dela, pa tudi skrbi za to, da njihova druženja, namenjena ustvarjanju glasbe, ne odplavajo v »blodnje in henganje«, je Beno najmočnejši.

Tipi so pičke je daleč najbolj predvajan spot SBO-jevcev (več kot 130 tisoč ogledov) in zaslužen za njihovo širšo prepoznavnost. »Ljudi je ta komad užalil,« pravijo. »Tipi so pičke je ponarodela parola, s katero se nekateri ljudje očitno identificirajo, in ko se pojavi komad s tem besedilom, jih to razjezi. Vzamejo ga dobesedno. Dodatno pa razburi vizualni material spota.« Pri tem je treba omeniti, da je spot na visoki produkcijski ravni, podobno kot na primer Lublana je Berlin z novega albuma, izvrsten hommage ikoničnim slovenskim videospotom. »Sploh scena, v kateri se dva fanta poljubljata,« nadaljujejo. »To se v Veniji ne sme dogajati.« Venija – Slovenija – in njena zaplankanost, ki jih spravlja v obup, a je to hkrati pozicija, iz katere izhajajo, sta navdihnili tudi komad z istoimenskim naslovom, v katerem med drugim pravijo »žal ne bom / odšel nikol«. »Večina nas je že dopolnila trideset let in še vedno smo tukaj,« pravijo. »Romantična predstava o tem, da moraš v tujino in tam nekaj narediti, da bi te doma sprejeli, je samo še eden od sindromov Venije. Ta komad je čudna avtorefleksija – živimo v okolju, do katerega smo kritični, a ga hkrati sprejemamo – in to je naša začetna točka.« Mimogrede: na albumu Trans skladbi Venija sledi skladba Mesečev zaliv, ki govori o samomoru, kar je po svoje precej zgovorno. Tudi sicer priporočajo poslušanje po vrsti, saj so v to vložili veliko premisleka. Vrstni red skladb namreč ponazarja žanrski razvoj.

Naslov Trans lahko razumemo kot osebno tranzicijo benda v bolj zrelo fazo, lahko pa tudi aluzijo na slovensko tranzicijo. V besedilih – ki pretežno izhajajo iz njihovih osebnih izkušenj – najdemo številne tranzicijske reference, kajti čas, v katerem so odraščali, šele zdaj zares osmišljajo in podoživljajo. »Do te plošče je bilo vse skupaj bolj v smislu ’delamo glasbo, to je hudo’, nismo se preveč obremenjevali z odzivi. Tega albuma pa smo se lotili bolj strukturirano, razvili smo se tako lirično kot produkcijsko,« pojasnjujejo.

Pa še nekaj je: drugačni časi. »Ko smo začenjali, je bila doba postfaktičnosti. Brexit, izvolitev Trumpa ... Zdelo se nam je zabavno izjavljati stvari in ne preveč razmišljati, kaj pomenijo, ampak dajati poslušalcu prostor za razmislek. Zato so skladbe bolj eklatantne in agresivne. Poslušalec se vpraša – kaj je zdaj to?, ker se je enako vprašanje apliciralo tudi na čas, v katerem smo živeli. Ampak ta čas je mimo in potreben je večji premislek o tem, kar komuniciramo.«