Sin

Upornik brez razloga.

Po vsaki vojni slej ko prej pride do generacijskega prepada – na eni strani je generacija staršev, ki je preživela vojno, na drugi strani pa generacija njihovih otrok, ki je zrasla po vojni. Kaj se je dogajalo med vojno, je ne zanima. Huje od vsake vojne se ji zdi to, kar se dogaja njej – od generacije staršev ne dobiva dovolj prepričljive ljubezni in pozornosti. Tak je Arman (Dino Bajrović), 18-letni posvojenec, ki v Sinu renči in brenči, se zaletava v stene, s pestmi razbija stenska ogledala in preklinja – jezno, konvulzivno, vulkansko, agresivno, neutolažljivo. Narcis, ki v grozi ugotovi, da ga ne ljubijo vsi.

Ko ga zagledamo prvič, pripotuje v Zagreb, kjer naj bi se srečal s svojo biološko materjo, ki pa je ni na spregled. Potem se vrne v Sarajevo, kjer dobiva občutek, da imata njegova nebiološka starša, Senad (Uliks Fehmiu) in Jasna (Snežana Bogdanović), raje svojega mlajšega biološkega sina Dada (Hamza Ajdinović) kot njega, zato se zapleta v male, običajno groteskne vojne s sošolci in očetom. Ko gledate Armana, ki generacijski prepad čuti v vsej ojdipski neznosnosti, morbidnosti, nasilnosti in sprevrženosti, imate občutek, da je zbolel – da ga je torej pomanjkanje starševske ljubezni vrglo ob tla. Kot Jamesa Deana v Uporniku brez razloga (1955), filmu o povojnem generacijskem prepadu, le da nožkanje s šefom sovražne tolpe zamenja ruska ruleta s šefom sovražne šolske tolpe, zaščitniški odnos do Plata zaščitniški odnos do Dada, losangeleški Griffith Observatory jahorinski olimpijski objekt, Natalie Wood pa Lidija Kordić. In ja, tudi tu ključno vlogo odigra pištola, za katero se izkaže, da je brez nabojev.

Toda: kaj če je problem hujši in kompleksnejši, kot se zdi na prvi pogled? Ko mama Jasna kupuje nova očala, prodajalki reče, da bi jih kupila na obroke. Na koliko obrokov, vpraša prodajalka. »Maksimalno.« Pa ima službo – in njen mož je arhitekt? Nič, bosanski srednji razred je očitno nazadoval, ja, ponižali so ga, razlastili, a ničesar ne ukrene, ne upre se, ne ponori, temveč mirno, pohlevno, oportunistično sprejema politiko in njene odločitve. Ko Jasno in njene kolegice, zaposlene pri javnem prometu, obišče neka minorna političarka, jih ošabno nahruli, a se ji ne uprejo. Vse stoično potrpijo. Ergo: zbolel je srednji razred. Postal je mlačen, otopel, brezčuten, prestrašen, oportunističen, s čimer je svoje otroke, biološke in posvojene, odtujene in posvojene, prepustil »vojnim« tveganjem in nevarnostim. Arman se upira očetu, ker ni oče, materi, ker ni mati, družini, ker ni družina, družbi, ker ni družba, domu, ker ni dom, in srednjemu razredu, ker je – ker torej ne zna biti drugega kot zadušljiva oportunistična sredina brez stališča in žara. Sin, ki ga je koproducirala slovenska filmska hiša Monoo (in posnel Mitja Ličen), sporoča to, kar je sporočal Upornik brez razloga: odrasli so hujši od delinkventov in huliganov. Kaj je ravsanje s sošolcem v primerjavi z oportunizmom staršev? In kaj je ukradeni avtobus v primerjavi s plenilskim kapitalizmom, ki trga Bosno? Oportunizem je prava mentalna bolezen. (od 15. aprila na slovenskem portalu online. artkinomreza.si)