Moffie

Tovarna smrti.

Južnoafriškega apartheida ni več, toda Moffie, ki se dogaja leta 1981, v času apartheida, je še kako aktualen, celo precej aktualnejši od večine filmov, ki se dogajajo danes. Ko namreč 18-letnega Nicholasa (Kai Luke Brümmer), skrivnega geja (»moffie«), pošljejo na obvezno služenje vojaškega roka (nekam na mejo z Angolo), ga pošljejo v tovarno rasizma – vojska mlade belce spreminja v branilce apartheida, rasističnega družbenega sistema. In ko pogledamo v to tovarno rasizma, ko torej gledamo, kako nastaja rasizem, vidimo, koliko nasilja, brutalnosti, brezčutnosti, sadizma in razčlovečenja gre vanj – jasno, vanj gredo tudi neizmerne količine fašizma, nacionalizma, antikomunizma, mizoginije in homofobije.

Tovarna rasizma je tudi brezobzirna pralnica možganov – Nicholas dela vse, da bi jo preživel, toda pralnica je tako silovita in tako toksična, da mentalno strese in zastraši vse, tudi pametne in razsvetljene in drugačne. V tej tovarni, ki jo poganja drill narednika Branda (Hilton Pelser), lahko preživiš le tako, da se narediš nevidnega. Preden Nicholas odide v vojsko, njegovi domači dahnejo: »Upajmo, da se bo vrnil v enem kosu.« Kar je približno tako, kot bi rekli: upajmo, da se bo vrnil kot rasist. Rasizem je nekaj, kar je »v enem kosu«, peklenski, destruktivni monolit, v katerem konvergirajo nasilje, sadizem, fašizem, nacionalizem, antikomunizem, mizoginija in homofobija, kar vidimo tudi danes, ko svet preplavlja etnonacionalizem, ki je nastal v »ritualni« tovarni rasizma in potrjuje, da je apartheid vendarle preživel. (Curzon)