Madame

Seks in denar.

»Ljubezen je bolezen. Z boleznijo pa ne moreš živeti,« pravi Fernande Grudet (Karole Rocher), alias madame Claude. Ko je bila stara 25 let, se je strašno zaljubila. »Hotela sem umreti. Zato sem vzela tablete.« Ni umrla. »Toda ko sem se zbudila, sem ozdravela.« In ker je ugotovila, da imajo moški ženske za kurbe, je sklenila, da bo postala »kraljica kurb«. Ob koncu šestdesetih postane pariška kraljica visoke prostitucije. Posel vodi ostro, avtoritativno, neusmiljeno. »Zdajle moja dekleta delajo. Vzamem jim 30 odstotkov.« Če bo šlo tako naprej, bo imela lepo in varno starost. Vsaj tako si domišlja. A malo verjetno – ker njeno »socialno« omrežje teši tako politike kot poslovneže in kriminalce, namreč postane ženska, ki preveč ve. Nenadoma ima preveč sovražnikov.

Madame Claude, rimejk dehidriranega erotičnega filma, ki ga je leta 1977 – po resnični zgodbi – posnel Just Jaeckin, režiser Emmanuelle, je politični triler brez politike in napetosti. Brez napetosti pa je tudi seks. Kdo ve, morda so hoteli reči, da je seks kot delo – dolgčas. Za poživitev vpletejo celo razvpito »afero Marković«, ki je povezala francoskega predsednika Georgesa Pompidouja, njegovega prijatelja Alaina Delona, Stevana Markovića, Delonovega na lepem umorjenega telesnega stražarja, in korziškega gangsterja Françoisa Marcantonija, Delonovega »botra« (kasneje obtoženega, da je – domnevno po Delonovem naročilu – likvidiral Markovića), a potem ne vedo, kaj bi s tem. Štikel Going All the Way zveni že kar kot parodija mlačnosti in neodločnosti tega filma, ki skuša na vsak način legitimirati svojo nostalgijo po »odločni« ženski. (Netflix)