Lyall Watson: Nebesni dih: naravoslovna zgodovina vetra

Južnoafriški botanik, zoolog in antropolog je leta 1984 napisal zgodovino vetra, in to v obsežnem delu, v slovenskem prevodu na 432 straneh.

Redek izziv sploh, ker vetra ni mogoče fotografirati. A veter je ključni prebivalec Zemlje, samo monsuni prinesejo vodo polovici prebivalstva sveta; po drugi strani pa je orkan Betsy leta 1965 povzročil za milijardo dolarjev škode, ciklon v Bangladešu 1970 pa vzel 300 tisoč življenj. Še bolj slikovito v antičnem času Herodota, ko je perzijski kralj poslal vojsko nad Etiopijo, kjer jo je pričakal prašni vihar in je nihče več ni videl. Ko so Rimljani spoznali vetrove, so se znali z ladjami vrniti iz daljne Azije; tako je Plinij lahko pisal, da jim je veter približal Indijo. Med drugo vojno so hudourniki redkega zraka dobesedno ustavili ameriške bombnike v letu proti Japonski. Še prej po koncu prve vojne je veter razširil pandemijo gripe celo na nedostopne kraje Aljaske. Zraven je poleg sociologije in mitologije zraka ter vetra v arhitekturi odprl polja ekologije, zlasti sajenja dreves, saj izguba gozdov povzroči manj absorbirane sončne energije in s tem manj izhlapevanja, kar upočasni gibanje zraka.

V vsakem trenutku je bilo pred tremi desetletji v zraku 15 milijonov ton industrijske umazanije in izpuhov, ki jih sicer veter pravično raznaša po vsem svetu. Sodobna mesta, skozi katera se veter večinoma počasi premika, so primer siromašenja zraka, zmanjšana ionizacija pa vpliva na astmatična in druga obolenja. V poglavju o pandemijah je posebej aktualističen: avstralska gripa leta 1946, azijska 1957, hongkonška 1968, newjerseyjska 1976 so le stalnica pred covid-19. Veter je sicer največji globalist; ne le da povzroča kroženje vode v globinah oceanov, omogoča seljenje ptic in žuželk ter razmnoževanje rastlin s semeni, ampak v svoji neugodni varianti spodbuja tudi infarkte. Čeprav ga lovijo v jadra, v vetrne elektrarne, je neulovljiv: njegovih vrst in imen je za dvajset drobno popisanih strani.