BROCKHAMPTON: ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE

BROCKHAMPTON – eden najštevilčnejših boybandov na sceni, ki poleg šestih reperjev in vokalistov vključuje mnogo drugih ustvarjalcev z različnih področij, od producentov do vizualnih umetnikov – se vrača s še eno odlično ploščo. Ta naj bi bila po skrb zbujajočih napovedih frontmana Kevina Abstracta tudi njegova predzadnja: BROCKHAMPTON naj bi letos izdal še en album in se nato poslovil od scene. Glede na osupljive učinke pogumnih ustvarjalnih korakov, ki jih naredi z vsako novo izdajo, lahko le držimo pesti, da si bo premislil in novo glasbo snemal še vsaj desetletje. ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE je namreč suveren dokaz, da članom zasedbe še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega goriva, da še naprej rastejo v vseh razsežnostih svoje kreativnosti in da je bilo navdušenje, ki so ga poželi z izjemno serijo SATURATION, več kot upravičeno.

Nastanek zasedbe BROCKHAMPTON je nenavaden fenomen, ki močno odraža duh časa: člani so se spoznali na spletnem forumu oboževalcev Kanyeja Westa, kjer se je rodila pobuda za nastanek nove rep skupine. Preselili so se v Teksas, kjer so v ustvarjalni komuni marljivo pisali tekste, zlagali beate, snemali cenene DIY glasbene videe in gradili bazo zvestih oboževalcev, ki so jo kmalu začeli šteti v milijonih. Vsak član ima edinstven, takoj prepoznaven vokalni slog, od ekscentričnega vpitja mladega emsija Merlyna prek hladnokrvnega repanja Matta Championa do boybandovskega izlivanja srca Jobe in Bearfacea. In ravno zato, ker v pestre skladbe z občutkom zapakirajo tako raznolike glasove, je njihova glasba izjemno unikatna in suvereno ruši žanrske okvire.

A roko na srce, BROCKHAMPTON je naša srca sprva osvojil z bangerji, ki jih je zadnja leta v glavnem opustil. Pred snemanjem prejšnje plošče Ginger so iz benda zaradi obtožb o spolnih zlorabah vrgli reperja Ameerja Vanna, kar je močno zaznamovalo ton albuma: namesto težkokategornih beatov in agresivnih verzov smo dobili zbirko otožnih in izrazito melodičnih skladb. Čeprav je bila plošča izjemna, so feni vztrajno hrepeneli po novih bangerjih. ROADRUNNER pa teh – z izjemo napovednega singla BUZZCUT, na katerem gostuje Danny Brown – ne prinaša več. Namesto tega se potopi še globlje v melanholijo. Besedila obdelujejo težke teme, na primer rasizem, travme iz otroštva, nasilje, homofobijo, pandemijo, pa tudi spopadanje s smrtjo ter žalovanjem, kar je osrednja tema plošče, saj je Jobov oče v času nastajanja albuma storil samomor. Poslušanje plošče je zato občasno razmeroma zahtevno, a raznolikost skladb in intenzivna pestrost posamičnih komadov – tako na ravni vokalov kot beatov, ki variirajo od starošolskega hiphopa prek indie popa do G-funka in trapa – razbremeni mrkost poslušalske izkušnje.