»Najbolje, da kar umrem. Tak miselni preskok je pri mladih ljudeh hiter, sploh v težkih okoliščinah.«

Marija Vincek je univerzitetna diplomirana psihologinja, trenutno tudi doktorska študentka na Fakulteti za socialno delo, z dolgoletnimi izkušnjami dela z mladimi na osnovni in srednji šoli, visoki strokovni šoli in na fakulteti. Zaposlena je namreč kot svetovalna delavka in pomočnica ravnateljice na eni ljubljanskih osnovnih šol, sodeluje pa tudi v projektu Fakultete za socialno delo TropTNT, namenjenem mladim in njihovim staršem za lažje soočanje z vsemi tegobami, izzivi in tveganim vedenjem, ki so del odraščanja. Odkar se je začela pandemija, veliko pozornosti namenja duševnemu zdravju otrok in mladostnikov ter ocenjuje, da nas lahko stanje na tem področju trenutno zelo skrbi.

Te dni medije polnijo zastrašujoče novice. Oddelki za otroško psihiatrijo so polni, hospitaliziranih in obravnavanih je vsaj 40 % več otrok in mladih kot lani v istem obdobju. Vsak četrti študent razmišlja o samomoru, do 25 % mladih v starostni skupini med 18. in 29. letom kaže tveganje za pojav depresivne motnje ... So to realne številke, ocene? Jih lahko pripišemo le pandemiji? 

Ker se ves čas gibljem v krogu otrok in mladostnikov, me ti podatki v resnici ne presenečajo. Kolikor poznam razmere z dela na terenu, bi rekla, da so številke realne. Sama sem v stiku z osnovnošolci, srednješolci in študenti, povprečnimi pripadniki vseh treh skupin; ne gre torej le za mlade, ki bi bili v bolj stresnih ali kakšnih drugih ekstremnih situacijah, a se pogovarjamo o teh rečeh – in ja, so v stiski. Predvsem med študenti jih je kar nekaj povedalo, da so poiskali psihiatrično pomoč in da so čakali pol leta, da so prišli na vrsto – nekateri sploh še niso. Zato smo v okviru projekta za mlade TropTNT, ki ga izvajamo na Fakulteti za socialno delo, ustanovili tudi skupnost, namenjeno prav lajšanju stisk, ki nastajajo med epidemijo. Seveda to ni terapevtska skupina ali kaj podobnega, vseeno pa na mlade deluje blažilno. A če potegnem črto: mislim, da je treba te podatke in številke vzeti zelo resno. Naletela sem sicer na izjave strokovnjakov s tega področja, ki trdijo nasprotno, češ da so otroci in mladi ljudje trpežni, da se prilagajajo in da vse skupaj ni tako grozno. Ampak ne bi rekla, da je to res.

Psihologinja Katarina Veselko je v nedavnem pogovoru za Mladinin članek o vplivu koronavirusa na duševno zdravje izrazila mnenje, da mladostniki epidemijo prenašajo najslabše, ker niso opremljeni za ravnanje s frustracijami. Do zdaj so živeli v relativnem miru, nekateri celo v izobilju, ne vedo, kaj pomeni odrekanje, iztiri jih lahko že to, da ne morejo na morje, na potovanje ali zmenek. 

S tem se strinjam. Sama sem se skozi življenje naučila spopadati s frustracijami, ampak jaz bi bila tem otrokom lahko mama ali babica. A po drugi strani ne morem kar reči: jaz sem zdaj opremljena za težke čase, oni pa niso. Hvala bogu, da jim ni bilo treba biti. Oziroma: zdaj jih bomo opremili in jim stali ob strani, kot bi jim v katerikoli težki situaciji. Če se za trenutek vrnem na vaše prejšnje vprašanje, ali lahko vse te duševne težave pripišemo pandemiji, je moj odgovor ta trenutek pritrdilen. Izredno stanje je pač sprožilo neke procese, ki jih drugače ne bi. Določenih težav, ki jih imajo otroci in mladi zdaj, najbrž ne bi bilo, ali pa bi se pojavile pozneje, ko bi bili res bolje opremljeni. A kakorkoli: treba jih je reševati. Imam pa občutek, da se v zvezi z njimi večinoma le pritožujemo. To traja že eno leto in me moti, čeprav sebe ne štejem zraven, ker skušam na mikro ravni narediti vse, kar je mogoče. Že od začetka smo govorili o tem, da je lahko epidemija nevarna za mlade: če si odrasel človek, strokovnjak, in predvidevaš, da je lahko nekaj nevarno, se v tem času organiziraš in poskušaš narediti nekaj tudi mimo institucij, če je le mogoče.

Zakaj bi moral biti kot študent sploh opremljen za tako stvar, zakaj bi moral prenašati vse posledice teh izrednih razmer? Kaj lahko zate naredi institucija?

Kdo je najbolj odgovoren, da je prišlo do tega? Starši, ki se ne znajo ukvarjati z otroki doma, učitelji in profesorji, ki niso usposobljeni za spopadanje s slabim duševnim stanjem otrok in mladih, vlada, ki slabo upravlja s pandemijo? 

Glede vlade se mi zdi škoda izgubljati besede, ker je bilo že toliko povedanega ... Starši, ja, oni bi se gotovo morali bolj okrepiti in se še česa naučiti. A so bili tudi sami potisnjeni v stisko, ki je ne poznajo in za katero niso opremljeni. Pomembni se mi zdijo ljudje, med katere štejem tudi sebe, ki lahko ponudijo vsaj neko zasilno pomoč, pomoč na terenu. Je pa res, da takšna pomoč ni strukturirana, ni ovrednotena in ni plačana.

Torej je v času pandemije največ teže na prostovoljcih, neprofitnih organizacijah in medvrstniški podpori? 

Medvrstniška podpora je pomembna, a večinoma mladi nimajo izkušnje samoorganiziranja. Sami se žal ne znajo povezati v neko podporno skupnost. Če pa jim ponudiš to možnost, krog ljudi, okoli katerih se bodo zbrali, potem bodo to zagrabili z odprtimi rokami. V projektu na Fakulteti za socialno delo, ki sem ga omenjala, sicer pokrivam osnovnošolce in njihove starše, a v času pandemije smo podporo razširili še na študentsko populacijo in srednješolce, tako da res delujemo na več ravneh. Takoj smo začeli s svetovanji in pogovori na zoomu, potem pa pogledali, kakšne so potrebe vseh vpletenih in kaj lahko še naredimo, kako jim lahko pomagamo poleg tistega, kar smo počeli že prej.

Lahko navedete kakšen primer dobre prakse, ki bi morda prišel prav še kakšni instituciji, kjer se nahajajo mladi? 

Delavnice z osnovnošolci so že pred pandemijo potekale v povsem primarni obliki sproščenih, nepokroviteljskih pogovorov; tako se ustvari neka skupinska dinamika, varna skupnost. Pogovori tečejo enkrat tedensko z različnimi skupinami, in ker so konsistentni, mladim zelo pomagajo. Veliko težav v družinah se je pojavilo zaradi povečane količine časa, ki ga zdaj preživljajo doma. Nekatere družine so imele prej skupnega družinskega življenja zelo malo ali skoraj nič. Starši so imeli svoje obveznosti, otroci šolo, popoldne tisoč različnih šolskih dejavnosti, srečali so se tako rekoč pet minut pred spanjem, vikende pa zapolnili z raznimi izleti. Zdaj so se vsi skupaj znašli v enem prostoru, z vsemi mogočimi temnimi platmi, ki niso bile nikoli razrešene in so se jih zdaj prisiljeni zavedati. To je prineslo na dan veliko reči, frustracij, o katerih so otroci pripravljeni govoriti v nekem varnem okolju. Ko jih izrazijo in med seboj izmenjujejo vse te izkušnje, se dvomi razblinjajo, lažje jih prenašajo. Včasih so ti pogovori povsem banalni, zgolj neko »ventiliranje« ... nazadnje smo se denimo pol ure pogovarjali, kakšno zmedo je povzročil sneg. Tako se začne, ampak potem pridemo do pomembnih tem.

Pomembnost pogovora, prostora za izražanje čustev torej. Se vam zdi, da bi lahko to aplicirali tudi na pouk, da bi učitelji namesto razredne ure, ki je v običajnih razmerah enkrat tedensko namenjena pogovorom o tekočih zadevah v razredu, vpeljali tovrstne pogovorne ure, na zoomu ali v živo, in sproti preverjali: kako se počutite, kaj vas teži? Kaj se vam je zgodilo ta teden? >

Drži, pogovor je pomemben, ampak brez zaupnega odnosa med učenci in učiteljem ne bo imel učinka. Ni nujno, da se otroci takoj želijo pogovarjati z mano, tudi jaz se konec koncev ne želim pogovarjati kar z vsakim. V skupinah, ki sem jih omenjala, zato dolgo delamo na tem zaupanju.

Imate prav. Težava je morda tudi, da nekateri učitelji in učiteljice, sploh osnovnošolski, niso najbolje opremljeni za prepoznavanje in odziv na duševne stiske mladostnikov ... Pogosto so že sami preobremenjeni, sploh zdaj med epidemijo, in se ne zmorejo ukvarjati še s tem. 

Sama delam kot svetovalna delavka na osnovni šoli. Ne želim se pritoževati čez svoje delovno okolje, ampak res opažam, da je v šolah še vedno poudarek na izobraževalnem delu, ne na vzgoji. To me precej moti. Mislim sicer, da se večina učiteljev trudi, kolikor je mogoče, sploh ker so tudi sami v situaciji, ki ni niti malo prijetna. Učitelji so zelo odgovorna skupina ljudi in želijo svoje delo opravljati korektno, četudi jim trenutne okoliščine tega ne omogočajo. A ta manjkajoči delček odnosa, zaupanje in pogovor, bi bil v teh časih še toliko bolj dobrodošel. Na učnem področju je v štirih mesecih zaprtja šole drastično padla motivacija, brez katere ne moremo pričakovati nekih silnih uspehov. Zdi se torej, da so učitelji trenutno usmerjeni v dvig motivacije, na ostalo, kar je malo zahtevnejše, pa pozabljajo. Vsekakor bi bilo lahko tega, da gredo širše od izobraževanja, več.

Vse to se nakopiči, nato pa pride še dodatni stresor, ki je kaplja čez rob. In potem ni čudno, da učenec reče: kaj pa zdaj? Kaj mi sploh še preostane? Najbolje, da kar umrem. Tak miselni preskok je pri mladih ljudeh hiter, sploh v težkih okoliščinah.

Otroci so se v šolo vrnili po štirih mesecih; pri tem moramo upoštevati, da že leto dni nimajo popolnega pouka. A učitelji vztrajajo, da je treba znati vse za nazaj, obnašajo se, kot da spremenjenih okoliščin, ki so oteževale učenje, sploh ni bilo. To še povečuje stiske otrok in najstnikov. 

To je na žalost res in je gotovo dodatno zelo slabo vplivalo na mlade ljudi. Zavedajo se, da so izredne razmere, ampak delali bomo toliko ali še več oziroma še bolje kot sicer. Čakaj malo – to ne gre skupaj. Sama tega ne bi zmogla, kaj šele odraščajoči otroci. Ob tem jim je bilo odvzeto vse, kar jim je prej pripadalo, kar biološko potrebujejo. Druženje, gibanje, zabava; vse to je za adolescente po razvojni psihologiji potreba. To je druga stvar, ki je kritična, tretja pa je, upam si trditi, da večina populacije zaznava mlade ljudi kot neodgovorne. Ampak v resnici jim je bila kar čez noč vsajena ta odgovornost do starejše, rizične populacije. Pri nekaterih mladih, s katerimi sem bila v stiku, je bila to že skoraj obsesija. Odgovornost do staršev, starih staršev – kaj pa če sem okužen, nočem, da babica ali dedek umre zaradi mene ... Tega je bilo in je še ogromno. To so reči, ki puščajo posledice, tudi če smo bili protistresno opremljeni. Ne smemo jih zanemariti, saj se pojavljajo pri večini. Potem pa še odgovornost, ki jo učitelji prenašajo nanje – da je treba čim prej pridobiti vse ocene, NPZ-ji bodo, zbirali bodo točke ... otroci to močno občutijo. Seveda so tudi taki, ki so delali, kot da bi bili v šoli. Toda nekateri niso v tem času pouka na daljavo naredili popolnoma nič, ker niso imeli motivacije. Pomanjkanje motivacije se je po mojih izkušnjah pojavljalo tudi pri odličnjakih; nekje decembra so bili v veliki stiski, ker so mislili, da gredo po novem letu že v šolo. »Ne morem se učiti,« so govorili. Razmišljali smo, kaj narediti, in jim neko soboto odprli zoom za osem ur. Nisem bila ves čas z njimi, le od časa do časa sem preverila, kaj počnejo. Nazadnje jih je to motiviralo za delo: niso se prav dosti pogovarjali med sabo, hoteli so samo občutek skupnosti.

Nimamo samo učencev, ki jim pouk na daljavo povzroča težave, ampak tudi tiste, ki so bolj introvertirani, imajo težave v odnosih z vrstniki. Ti so se vrnili nazaj v šolo, kjer so ugotovili, da se težje spopadajo z vsemi zunanjimi dražljaji, hkrati pa imajo trikrat več dela. 

Veseli me, da ste to omenili. Decembra je imel TropTNT letno konferenco in ravno takrat sem zbirala gradivo na to temo. Zavod za šolstvo je julija izdal raziskavo o šolanju na daljavo, v katero pa niso zajeli učencev s posebnimi potrebami, ki bi denimo zanimali mene. Z njimi sem namreč veliko delala, nudili smo jim tudi učno pomoč na daljavo v času zaprtja šol. Veliko jih je poročalo, da jim je doma bolje. Imeli so svoj ritem, niso bili izpostavljeni – nekateri občutijo izpostavljenost že takrat, ko morajo nekaj glasno prebrati. Pa v resnici ni nujno, da imajo težave z branjem.

Potem sem šla preverjat k učiteljem, ali so redno delali, oddajali v roku, kakšne so bile njihove ocene – in bile so dobre. Zato sem na konferenci omenila, da je morda treba premisliti, kaj bi šola lahko ponudila otrokom s posebnimi potrebami razen učne pomoči, da bi se tudi v normalnih pogojih bolje počutili v šoli, če jim je zdaj lepše doma. In to velja tudi širše. Seveda je jasno, da otroci komaj čakajo na počitnice, da bodo doma. Ampak biti zaprt doma in se iti šolo na daljavo namesto prave šole, to je pa malo manj logična odločitev. Vseeno pa bi nekateri izbrali prav to. To bi bilo treba preučiti, ker bi lahko na tem področju še kaj naredili.

So kakšne razlike glede spola? Predvidevam, da je trenutno bolj ogroženo duševno zdravje deklic, najstnic. Te so v obdobju pubertete posebej občutljive, pa tudi odraščanje je zanje nekoliko bolj zapleteno kot za fante. Pandemija jim je onemogočila redno vrstniško komunikacijo o vsem, kar se jim dogaja, od telesnih sprememb, na primer menstruacije, do prvih intimnih stikov in dojemanja sveta ... 

Deklice so v času najstništva dejansko bolj razmišljujoče. Ne gre za kakšne seksistične predsodke, ampak večina fantov je v najstniških letih zelo ležerna ali pa vsaj vzbujajo tak vtis. Bolj na »on off«. (smeh) Kar pogrešajo, so igrišča, košarka, nogomet, kjer se utrudijo in podružijo. No, ni vse črno-belo, seveda so izjeme, a dejstvo je, da so deklice veliko bolj senzibilne in tudi komunikacija med njimi je bogatejša. Opažam žalostno stvar: vse te reči, kot je menstruacija, odnosi, kakšne manjše krize, kreganja doma ... vse to je bilo trideset let na tapeti v pogovorih z mladimi, iz leta v leto, ko je prišla nova generacija, smo se ukvarjali s tem. Ampak lani in letos tega skorajda ni. To se mi zdi strašno žalostno. Očitno je torej, da jih mučijo veliko večje stvari.

So pa v starejši generaciji, študentski, fantje v svetovalnih skupinah vedno bolj zastopani. Zdi se mi, da so prav oni tisti, ki prihajajo z zelo hudimi stiskami. Dekleta med 20. in 25. letom so po mojih izkušnjah malenkost bolj opremljena. Fantom torej tisto, česar očitno ne potrebujejo toliko v najstniških letih, začne manjkati pozneje.

Kaj pa starostne skupine? Pravite, da imate izkušnje z osnovnošolci, srednješolci in študenti. Katere je pandemija najbolj prizadela? 

Nikomur nočem narediti krivice. Ampak gledam študente, predvsem prvi in drugi letnik, ki praktično niso videli fakultete. Poznajo se prek okenc na zoomu. V študentskih letih se ti odpre svet, tega pa zdaj ni. Marsikateri študent iz manjšega kraja se odloči, da bo šel na primer v Ljubljano, stran od doma, začel samostojno življenje. Zdaj pa spet ždijo doma v svoji sobi in ne vedo, kaj bo. V tem življenjskem obdobju bi jim to pripadalo, tako kot zabava, gibanje in druženje osnovnošolcem in srednješolcem. Mnogi so se že preživljali s študentskim delom in samostojno živeli ... vse to je izpuhtelo. Kaj lahko storiš, greš kar nazaj domov? S tem da je letnik vseeno treba narediti, izpiti še kar so, v sobi, kjer jih pišeš, pa te spremlja ne vem koliko kamer ... Zame je bil izpit že sam po sebi stresen, zdaj pa se ob tem še treseš, ali bo internet zdržal ali ne, kje boš dobil tri kamere in ogledala. To morda zveni banalno, a če vzamemo v zakup, da so izpiti dejavnik stresa, ki je upravičen, to stres še potencira. In zakaj bi študent sploh moral biti opremljen za tako stvar, zakaj bi moral prenašati vse posledice teh izrednih razmer? Kaj lahko zate naredi institucija?

Kot mama lahko otroka, ki pride k meni v stiski, tudi če ne znam in nisem sposobna ničesar drugega, vsaj objamem in leživa objeta eno uro, pet ur ali pa pet dni.

Omenili sva več dejavnikov, ki pripomorejo k povečanju stresa med mladimi. A da stiska postane tako huda, da mlad človek pomisli na samomor – to je tisto, kar je še posebej alarmantno. 

Poleg dodatnih stresorjev, ki sva jih našteli, so odpadle vse možnosti, ki so jih imeli mladi na voljo za zmanjševanje tega stresa. To je dvojni vpliv, ki deluje hkrati. Ne verjamem, da se to zgodi v smislu: joj, zdaj me pa tako obremenjuje tale izpit, da si bom vzel življenje. Ali pa: tako me skrbi, kako bo, ko bom prišel nazaj v šolo in bodo spet ocenjevali, da se grem kar ubit. To je pretiravanje. Ampak če imaš doma težko situacijo, ki si jo že uspel nekako pozabiti ali pa si lahko od nje odšel, zdaj tega ne moreš; ob tem nimaš stikov z vrstniki, med katerimi lahko pozabiš na tegobe in se pogovoriš, da ti odleže; hkrati ne moreš v šolo, ki je pomemben varovalni dejavnik, saj se mnogo mladih v šoli počuti varno, sploh če imajo enega ali dva učitelja, ki jih vidi ali sliši ... No, vse to se nakopiči, nato pa pride še dodatni stresor, ki je kaplja čez rob. In potem ni čudno, da učenec reče: Kaj pa zdaj? Kaj mi sploh še preostane? Najbolje, da kar umrem. Treba se je zavedati, da je ta miselni preskok pri mladih ljudeh hiter, sploh v težkih okoliščinah. Jaz bom lažje rekla sama sebi – ne pretiravaj, se bo že uredilo, preženi te misli, jutri je nov dan, pri mladih pa so impulzivne reakcije zelo pogoste. Poleg tega vidijo kaj na internetu, na tiktoku itd., kjer nekateri preživijo cele dneve, in jih dodatno spodbudi. Marsikaj se lahko preplete, da pride do te stopnje, sploh ta hip je več povodov, zaradi katerih se misel na samomor porodi prej, kot bi se sicer.

Kako se lahko starš, učitelj ali kdorkoli najučinkoviteje odzove, če pride otrok ali mladostnik do njega in reče: ne morem več, razmišljam, da bi se ubil. 

Sama se bojim nečesa drugega. Da ta otrok ne bo prišel do nikogar. Če ni prepričan, da lahko pride, oziroma ni prepričan, da bi se potem kaj spremenilo, da bo viden, slišan, objet – tudi če proti pravilom –, ali da bo vsaj našel nek varen prostor zase, ne bo prišel.

Na to je nedavno opozoril tudi Nace Breitenberger, svetovalec pri TOM Telefonu. Tam so februarja prejeli 14 samomorilnih klicev otrok, a bolj ga skrbijo tisti, ki niso poklicali.

Ravno zato se mi zdi, da je v življenjih mladih ljudi neizmerno dragocen vsak človek, ki se mu lahko zaupajo. Seveda so starši prvi, lahko pa tudi kdorkoli drug, ki je vsaj toliko opremljen, da otroku reče: tukaj me imaš. To je najbolj enostavno in učinkovito. Kot mama lahko otroka, ki pride k meni v stiski, tudi če ne znam in nisem sposobna ničesar drugega, vsaj objamem in leživa objeta eno uro, pet ur ali pa pet dni. Če otrok pozna neko tako osebo, bo prišel do nje prej kot odrasel človek. Mogoče imamo odrasli več nekih zavor in včasih preveč razmišljamo.

Namesto zgražanja, kako alarmantna je trenutna situacija, lahko torej vsak pri sebi poskrbi, da otrokom in mladim pomaga po svojih močeh, kolikor zmore, tudi če le enemu. Nedavno sem slišala odlično izjavo, da je solidarnost v skupnosti ta hip najboljša oblika upora. Občutek skupnosti se je v zadnjem obdobju sesuval. Še se spomnim časov, ko je solidarnost v skupnosti delovala, nekako samoumevno serijsko smo jo imeli vsi vgrajeno. Pogrešam te čase in upam, da bomo zdaj, ko je situacija težka, to znova zgradili, saj dokazano še vedno deluje.