Živeti v nevarni državi

Janko Lorenci

23. 4. 2021  |  Mladina 16  |  Kolumna

Ustavno sodišče je začasno odpravilo vladno prepoved shodov. Režim je z njo pod pretvezo zatiranja epidemije prepovedal vsakršne proteste proti vladi. Minister Hojs se je iz sodišča zato že grobo ponorčeval, češ, epidemiologi na ustavnem sodišču … No, vlada je simbolično le popustila in trenutno se lahko protestno zbere do sto ljudi. Številne raziskave sicer ugotavljajo, da je možnost za okužbo z virusom na prostem majhna tudi v velikih množicah.

Prepoved gor ali dol – zdi se, da prihaja čas, ko se bodo ulice znova napolnile s protestniki. Ljudstvo je z oblastjo silovito nezadovoljno, za tem pa tiči marsikaj. Najbolj dejstvo, da oblast epidemije – more zadnjega leta – očitno ne obvlada, deloma zato, ker je nesposobna, deloma zato, ker jo zlorablja. Zdravstveno, ekonomsko, psihično je prizadetih ogromno ljudi in skoraj vsi sloji. Očitno je tudi, da oblast služi le sebi in posameznim skupinam. Poleg tega spravlja Slovenijo v tujini na slab glas, to pa gre državljanom, praviloma patriotom, na živce. Hkrati se epidemija postopoma umirja, strah pred virusom izginja, »privlačnost« protestov pa se veča. Ljudstvo rado eksplodira takrat, ko se zdi, da je najhujše (veliko umiranje) mimo.

A za zdaj je glede na norosti in grobosti oblasti še presenetljivo mirno. Ne zaradi pohlevnega narodnega značaja – partizani, osamosvojitvena bojevitost, vstaje proti drugi Janševi vladi domnevno hlapčevstvo zanikajo. Osnovni vzroki čudne potrpežljivosti so atomizacija družbe, razočaranje nad vso politiko in pa seveda epidemija s svojimi strahovi, apatijo, prisilo, kaosom. Brez nje bi Janša že doživel množičen upor.

Upor je upravičen, saj gre v bistvu za obrambo ustavnega reda, ki ga janšizem spodkopava. Vstaja bi/bo pričala o normalnosti ljudstva in nenormalnosti oblasti. Ni nujno, da bi sama po sebi, čeprav množična, zrušila oblast, gotovo pa bi jo še zrahljala, morda streznila kakega kolaborantskega poslanca in pospešila padec vlade. Polne ulice bi/bodo ohranile kljubovalno ozračje do volitev in opogumljale tudi medije. Policijo bi/bodo odvrnile od zaukazane grobosti in nadlegovanja ljudi ali pa jo prisilile, da se njena na hitrico postavljena vodstva do konca razgalijo, kar bodo po volitvah plačala. Vplivale bi/bodo tudi na ostrejši odnos tujine do janševske Slovenije, že tako čisto drugačen, kot je bil. (Mimogrede, če novinarji tujini govorijo o razsajanju sedanje oblasti, to ni denunciantstvo, kot piše L. Lisjak Gabrijelčič).

Po 30 letih samostojnosti je Slovenija na tektonski prelomnici. V odločilnem času do volitev gre predvsem za dvoje: da se zmanjša škoda, ki jo dela Janša, in da se ohrani družbena klima, ki mu bo preprečila še en mandat. Dobiti ga ne sme, saj se lahko sicer ovekoveči. Grozi pa tudi, da opozicija spet ne bo dovolj alternativna in sodelujoča, tako da se bo Janša čez čas znova vrnil na oblast. Zdaj je ta nevarnost prekrita s tem, da se zaradi neznosnosti in razdiralnosti janšizma zdi pomembno le to, da se ga čim prej znebimo. A zlasti opozicija in elite so dolžne misliti še onkraj tega, kar je trenutno najbolj nujno. Saj menda vedo, da je ljudstvo jezno tudi nanje.

Ponavljamo: Janša je šibek. Ima krhko koalicijo in skrajno slabe volilne perspektive. Pri življenju ga držijo kolaboracija, epidemija, pasivnost in pomanjkanje odpora. Odpor pa je lahko samo kolektiven in sodelovalen, čeprav porazdeljen na mnoge točke. To je osnovni nauk tega nesrečnega leta Janše in virusa na oblasti. Kot se zdi, tudi normalni mediji po malem uvidevajo, da smrt STA pomeni njihovo hkratno počasno, zgolj trenutno odloženo smrt.

Pogum (natančneje samoobramba, ki jo narekuje razum) za upor se lahko napaja vsaj v trojem. Prvič: Janša bo najkasneje čez leto zanesljivo padel, njegova moč pa izpuhtela. A ta zanesljivost predpostavlja odpor, polne ulice, sodelovanje, žive medije. Drugič, zdaj je že povsem očitno, da janšizem vodi v nesvobodo, še večjo neenakost (vlada zmanjšuje davke za bogate), še bolj uničeno okolje (glej Vizjakov naskok na vodo). Skratka, to je režim zajamčene zaostalosti in vsesplošnega nazadovanja, materialnega in moralnega. Tretjič: bomo res pohlevno prenašali, da nas ta človek kar naprej ponižuje, zmerja, se norčuje iz nas. A pravi problem niso njegovi tviti, verbalni cinizmi in poniževanje. Problem so njegova dejanja, s katerimi ogroža naše prihodnje plače in pokojnine, našo svobodo, naše dostojanstvo. In, brez patosa, tudi prihodnost naših otrok.

V državi s tako oblastjo je dobesedno nevarno živeti. Vzemimo samo cepljenje maturantov. Janša ga je vsilil proti izrecni volji zdravstvene stroke in tako odložil cepljenje za nekaj tisoč starejših, bolj ranljivih ljudi. Marsikateri med njimi bo zato umrl. Še pred tem je spet enkrat spremenil načrt cepljenja, dal sebe, politiko in nekaj skupin za kritje cepiti pred drugimi, bolj cepljenja potrebnimi. Pred tem je preprečil nakup skoraj milijona odmerkov Moderne in Pfizerja, ki bi zdaj krvavo prav prišli. Pred tem je prepozno zaprl meje, zdaj pa jih je po nepotrebnem zaprl za izhod iz države. Lahko bi naštevali naprej. Ta človek tudi glede cepljenja amatersko in samovoljno kot kak monarh odloča, kdaj in koga bodo cepili – in tako med drugim povzroča, da se bo dalo cepiti manj ljudi, da bo torej epidemija daljša in bolj smrtonosna. Kot da to hoče. A to nezaslišano igračkanje z življenjem mnogih bo plačal; virus mu pomaga pri razgrajevanju dosedanje Slovenije, a ga bo tudi pomagal pokopati.

Kako se reče tistemu, ki drugemu naklepno ali iz hude malomarnosti vzame življenje? Ali se res ne bomo uprli tipu, ki nam ob pomoči toninov, počivalškov, peričev, jurš, kacinov streže ne samo po svobodi in premoženju, ampak tudi po osnovnem dostojanstvu in življenju?