»Sem prišla na vrsto, ker se je zgodil razpad sistema – ali ker dejansko dobro delam?«

Nedavno je Ivana Djilas prejela nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije Marko Slodnjak za gledališk e dosežke v zadnjih dveh letih. Toda prejšnje leto ni bilo takšno, kot bi si ga gledališki ustvarjalci želeli; projekti so jim propadli ali pa so jih bili prisiljeni izvesti v drugačnih okoliščinah. Tudi Djilasova ni izjema. V celjskem gledališču se je namesto otroške predstave z večjo zasedbo odločila za dve ekipi z manj igralci, da bi se morebitne odsotnosti zaradi bolezni manj poznale, eri virusa pa so se prilagodili tudi tematsko – četudi ne govori neposredno o koronavirusu, predstava Tista o bolhah Saše Eržen na duhovit način prikazuje nezmožnost dotika. Ravno tako je spremenjenim okoliščinam sledila v ljubljanski Drami: izvedbeno zahtevnejši projekt Punce in pol Jere Ivanc so zamaknili in namesto nje se je lotila režije bolj pripovedne predstave Moj mož na podlagi kratkih zgodb makedonske pisateljice Rumene Bužarovske. Navdušil jo je trpek humor, s katerim o izkušnjah z moškimi – pogosto tudi težkih in tragičnih – pripovedujejo njene junakinje.

»Ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, ali sem za nagrado prišla na vrsto, ker se je zgodil razpad sistema – ali ker dejansko dobro delam,« hudomušno pripomni. Ob priznanju čuti predvsem odgovornost, da poskrbi, da gledališki prostor ne propade in mlajšim generacijam zagotovi ustrezne razmere za ustvarjanje. Sicer pa je tudi sama tu in tam še označena za »režiserko mlajše generacije«. »Najprej sem bila beograjska režiserka, potem ’režiserka mlajše generacije’. Bom zdaj, ko imam to nagrado in pol, ’priznana režiserka’? Prav skrbi me, koliko me bo to postaralo. (smeh)« Takšna je Ivana Djilas: duhovita, samoironična, predvsem pa lucidna opazovalka družbe. Tega ne dokazuje le z delovanjem na področju gledališča, temveč tudi s publicističnimi besedili z osebno noto, po katerih ljudje hlastajo kot po svežih žemljicah. Najbrž si marsikdo želi, da bi jih pisala redno, a če bi to želela uresničiti, bi se morala pisanja lotiti drugače, bolj strukturirano, to pa ji za zdaj ni blizu. Zato piše, ko jo kakšna tema posebej nagovori; nazadnje jo je izpoved Mie Skrbinac o spolnem nadlegovanju na akademiji. Ponosna je na mlade, da ne molčijo ob rečeh, ob katerih se je prej skomigalo z rameni, in prepričana je, da jim moramo pri tem ponuditi vso podporo.

Medij, zaslužen za to, da se je našla v pisanju, je prav Mladina – svojo prvo kolumno je objavila precej po naključju in nadaljevala s krajšo serijo kolumen o temah, ki se morda komu zdijo obrobne, a zadevajo vse nas, denimo o debelosti ali kreditu za idilično družinsko hišo na obrobju Ljubljane, za katero sta s partnerjem kmalu ugotovila, da si je ne moreta več privoščiti. Besedilo, ki se je po spletu razširilo kot blisk, se je pozneje podaljšalo v dobro sprejeti roman Hiša. Zgodba o hiši je po šestih letih končno dobila epilog, saj se je hiša prav te dni prodala.

»Prostor je očitno moja obsesija. Zidanje in rušenje sta zame kot nekakšen hobi. Če tega že ne počnem v živo, potem na odru za kakšno predstavo, v skrajnem primeru pa o prostorih tudi pišem,« pravi režiserka. Zaradi tega se je poleg režije v gledališču nekajkrat preizkusila tudi v scenografiji. Posebej natančno se je s prostorom lahko ukvarjala v interaktivni predstavi Vse, kar sem, ki jo je pred dvema letoma zasnovala kot strokovna sodelavka v projektu Zavoda Apis o različnih oblikah drugačnosti, od begunstva do invalidnosti. Konec koncev se v številne od teh marginalnih skupin uvršča tudi sama – kot je pred leti dejala na demonstracijah Proti politiki sovraštva, je »čefurka, migrantka, črna, mama, socialistka, gej, ateistka, umetnica, feministka, prekarna delavka, liberalna ženska«. Izhodišče za projekt je bila stara hiša v ljubljanskem naselju Rakova Jelša, kjer je predstava potekala. Hišo so obnovili, obdržali pa so ključne elemente, ki so ji dali značaj, denimo tipično socialistično pohištvo, ki ga najdemo v skoraj vsaki babičini kuhinji. V to okolje so nato vstopale zgodbe vseh, ki si morajo v slovenskem prostoru poiskati novo mesto.

V gledališču ji je blizu mešanje sredstev, nenehno pa jo navdihujejo tudi ljudje, ki ji pridejo na pot. »Stalno se zaljubljam v ljudi. Projekti z Boštjanom (Gombač, glasbenik in njen partner, op. a.) prinesejo paleto genialnih glasbenikov, pojavi se Maša Kagao Knez in me navduši za gib, ko začne sin plesati hiphop, prek Željka Božića odkrijem urbani ulični prostor, pogovori s sociologinjami, kot sta Veronika Tašner in Milica Antić Gaber, zbudijo zanimanje za teme, ki niso nujno iz umetniškega sveta ...« Včasih projekte dela z mislijo na ljudi, ki so ji blizu. Predstava Čriček in temačni občutek po knjigi Toona Tellegena, ki jo za junij pripravlja v Novi Gorici, je bila narejena za Mašo Kagao Knez in Jeleno Proković, njeno dobro prijateljico. »Ljudje se pojavljajo na najrazličnejših mestih in vse se prepleta. Konec koncev umetnost nikoli ne nastane iz nič, ampak vedno iz nečesa, kar se je nalagalo v nas.«