Nicolas Mathieu: Njihovi otroci za njimi

+ + + +

Večni obrobneži

Naslov romana francoskega pripovednika Nicolasa Mathieuja (1978) je navdihnil starozavezni citat o tistih, ki so brez sledu izginili z obličja zemlje, brez spomina, kakor da se ne bi bili rodili in ne obstajali, in to bo doletelo tudi njihov rod, njihove otroke za njimi. Tem se posveti roman, predvsem dvema mulcema in motorjem med njima, prdulje so namreč edino, kar jima ostane. So znak življenjske ravni in približek uresničenih sanj njune generacije o svobodi, če so že tiste o boljši socialni umeščenosti in redni službi, kakršne so (do)sanjali njuni starši, nerealne in scela neuresničljive.

Mathieu vodi tri vzporedne zgodbe. O Anthonyju, ki gre na žur z ukradenim očetovim motorjem, tam pa mu ga ukrade poba iz maroške družine, in čeprav sta oba očeta delala v isti težkoindustrijski in zdaj – zaradi selitve proizvodnje in sploh vsega razen potrošnje drugam – opuščeni tovarni, je to prva socialna stopnica. Še eno niže so nižinski rovtarji, napol divji in še manj artikulirani. Stopnico nad Anthonyjem pa je punca, ki nastopa v njegovih mokrih sanjah in včasih za kakšno krajše flirtanje tudi sestopi in pristopi, vendar ve, kot že njeni starši, kaj hoče in kako to doseči – s študijem, omreženostjo na pravi ravni in izbiro partnerjev.

Njihovi otroci za njimi je roman o obrobnežih, tudi v geografskem smislu, postavljeni so nekam ob luksemburško mejo, saj jim migracije v bolj razvito okolje omogočajo preživetje, vse drugo je industrijsko devastirana krajina, ki jo počasi polnijo velikopotezni turistični načrti in nakupovalna središča, ti zadnji templji občestvenega. Pa seveda praznik države s troedinim geslom, ki je zmeraj bolj mit, in kakšna nogometna tekma na svetovni ravni, ki zlepi nacijo in poskuša še enkrat iz nje iztisniti vse najboljše ali pa vsaj privid enotnosti in bratstva. Roman se dogaja v devetdesetih letih, Anthony in drugi so najprej stari 14 let, potem jim sledimo skozi tipične dni na vsaki dve leti in ob koncu, po številnih spodletelih poskusih in podedovanih trkih med etničnimi skupinami, vse skupaj pridobiva usodnost antične tragedije.

Vse je podprto z vsesplošno zagovednostjo in brezperspektivnostjo nižjih družbenih slojev, ki so medtem izgubili razredno zavest in se navlekli na cenene dobrine. V spremni besedi preberemo, da je Mathieujeva proza analiza razmer na terenu, roman je spisan s houellebecqovsko podprtostjo s podatki in uvidom v družbene probleme, s prodornostjo in provokativnostjo, le da z boljšo pripovedno tehniko in manj sarkazma, zato ga lahko štejemo za nekakšnega predhodnika pojava rumenih jopičev.

Roman je spisan realistično, dobesedno; gre mu za zgodovinsko natančno umeščene premike in spremembe v osrediščanju razredov, za družbeni razrez, ki išče razloge za nezadovoljstvo z začasnimi službami in podobnim; uvid v vse to je avtor dobil, ko se je ukvarjal s socialnimi programi za brezposelne. Ob tem roman pred teznostjo rešujejo zadevalne prakse, praznični obredi in nekaj ljubezenskih avantur, ki se, kot pravzaprav nič, ne morejo srečno izteči. Napeto, poglobljeno spisano čtivo o družbenem prestrukturiranju in nerešljivih težavah, ki so posledica tega.