Daron Acemoglu in James A. Robinson: Ožina svoboščin: ravnotežje moči med državo in družbo

+ + + + +

Ameriška profesorja ekonomije sta izjemno delo Zakaj narodi propadajo? nadgradila s svetovnim zgodovinskim pregledom gospodarske uspešnosti, ki jo spodbuja razmah svoboščin.

Močna država in despotizem imata svoje prednosti, a ne na dolgi rok. Toda tudi upor proti avtoritarnim režimom se često izrodi v še hujši sistem anarhije in bitke vseh proti vsem. Ker zajemata iz svetovne zgodovine, odpravljata mit o modernem času kot vrhuncu demokratičnosti. Korupcijo, ki je večna tema, so odpravljali že stari Grki. Z ostrakizmom denimo niso izganjali za desetletje iz države navadnih ljudi, temveč voditelje, da bi ne postali premočni vladarji. V italijanski Sieni 13. stoletja niso poznali le skupščine, temveč tudi podesta, vrhovnika, ki so ga za enoletni mandat izbrali iz drugega kraja (v mesto je pripeljal svoje sodnike, notarje in policijo), da bi se izognili intrigam mestnih veljakov, a že po enem letu so ga zamenjali z novim. Izmed številnih primerov velja posebej omeniti dva: Južno Afriko in Gruzijo.

V prvi je vladal apartheid in koval velike dobičke belcem v rudarstvu in kmetijstvu, zrušili pa so ga črnski upori, ki so jih podprli beli industrialci, nejevoljni, ker so morali belcem plačevati desetkrat več kot črni delovni sili. Dolgotrajni sporazum in sistemske koncesije med dvema antagonistoma (industrialci in črnski sindikati) je omogočil prosperitetno tranzicijo, Rodezija pa je iz apartheida prešla v uničujočo Mobutujevo diktaturo. Gruzijo je v istem času prevzel šarmantni Ševardnadze, a je vpeljal številne davke, ki so jih arbitrarno pobirali, ter monopole, s katerimi je ob pomoči korupcije uspešno zavladal, vendar državo s tem pripeljal v vrtnično revolucijo. Nauk knjige je skrb zbujajoč: ideal je resda močna država, ki ji stoji nasproti močna družba, a zgodovina ponazarja, da celo takšno razmerje ni samo po sebi večno.