Oda terasi

Maja Novak

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Ihta

O, terasa, srečna, draga betonirana površina, velika 50 kvadratnih metrov, med zadnjimi vrati gostilne in plotom nad Ljubljanico, domača! Kjer mizica in stol stojita, čakajoča name kakor hiša mojega očeta! Kjer spodaj plavajo nutrije. Če b’ uka žeja me iz moj’ga sveta nikoli ne zvabila drugam, bi me zvabila nate: ti si bila moja gimnazija, moj faks, moja najvišja bolonjska stopnja, ti si moje poklicno izpopolnjevanje, na tebi, o, terasa, sem ob pivu prebrala nešteto kriminalk, ljubičev in romanov kar tako ter v 15 zaporednih dopoldnevih celo malce zahtevnejše delo Davida Graeberja Dolg. O, kindle, ki mi ga je posodila prijateljica, da mi ni bilo treba pestovati tistega špeha v papirnati obliki! Ampak zlasti, o, terasa, in, o, natakarice, ki me po treh urah branja in treh pivih še niso spodile domov.

Nekoč, ko sem se ob zbirki kratkih zgodb Tramvajkomanda prijateljice Lucije na ves glas smejala, so se pri sosednjih mizah sicer obračale glave, a sankcij ni bilo.

Kajti na tebi, o, terasa, je dovoljeno vse. Ljudje se kratko malo sprostijo. Obnašajo se kot doma, ker so na tebi, terasa, zares v drugem domu. Rada jih opazujem in si izmišljam zgodbe, ki bi lahko pojasnile njihovo obnašanje, njihova medsebojna razmerja. Tam onkraj dva ščetinasta osebka v kratkih hlačah in natikačih sklepata nekakšno kupoprodajno pogodbo, praskata se pod pazduhami; bodoči maturant nekaj metrov od mene oznani, da je profesorici prijavil, da je Iliado napisal Odisej; četvero obilnih trideset-in-nekaj-letnic, skreganih z ogledalom, zatorej v pajkicah, se hihita nečemu neubesedenemu, mladim ženskam ni treba izreči ničesar, da bi se lahko hihitale. Med mizicami se preganjajo otroci s sladoledom v rokah. Če kepica sladoleda pade s korneta, je vrišč in pišč še hujši kot sicer. O, terasa, v svoji slovenski izvedbi nikakor nisi podobna avstrijskim kavarnam, kjer se v diskretni tišini sliši samo listanje časopisov; vendar sem vesela, da si, kajti ti si zatočišče mojih samotnih ur, kraj, kjer sem lahko, samotarka, v družbi ljudi, ne da bi mi bilo treba s temi ljudmi kakorkoli komunicirati. V sosedstvu naključnih izbrancev, ki niso oblečeni nič bolje od mene, ki niso nič bolj estetski od mene, ki niso iz revije ne s televizije, ki so, skratka, navadni ljudje, se otresem občutka, da sem obstranka. Všeč mi je, da sem navadna, všeč mi je moja mimikrija, všeč mi je, da nekam spadam.

O, terasa, zakaj nisi bila odprta vse te mesece krize? Koliko gostincev je propadlo, ker nisi mogla raztegniti svojih udov, razširiti svojih betonskih kril? Koliko je brez pomanjkanja zunanjih dražljajev propadlo naših malih sivih celic? Koliko je padlo klofut, ker pater familias ali mati na koncu z živci nista mogla na kavo ali špricer? Koliko ljudi bi se zares okužilo sede na tebi, terasa? Komaj kdo. Prepričana sem, da bi se dalo tudi zate, o, terasa, uporabiti tisto rahlo cinično izjavo Eme o cepivih, po kateri eden od dobrega milijona cepljenih sicer umre zaradi krvnih strdkov, vendar »koristi cepljenja odtehtajo tveganje«. Kaj torej mutatis mutandis prevaga, en bolnik s covidom več ali desetine, mogoče stotine ljudi, ki se bodo morali še dolga leta psihiatrično zdraviti zaradi slabo zaceljenih brazgotin, ki jim jih je v možganske vijuge vrezalo več kot polletno zaprtje v samoto?

Terasa, koristna si. Pomagaš nam ohranjati zdravo pamet. Kje si bila, ko se nam je trgalo od hudega? Ljudje kratko malo moramo včasih »zamenjati tapete«, kot je o odhodu z doma v drugačno okolje govoril moj očim. V soboto sem se komaj, komaj privlekla do tebe. Čeprav me je misel na pivo, knjigo in cigareto zelo motivirala, se mi je pot, ki sem jo pred pandemijo premerila v manj kot desetih minutah, zdela neznosno dolga. Zasedela sem se. Zaležala. Doktor Rugelj bi bil zgrožen nad mano, čeprav sem se zanemarila zato, ker nisem pila na tebi, terasa. Tudi sicer se komaj še spravim z doma. Med čakanjem na taksi mi srce divje razbija in o prihajajočih praznikih sem si rekla: Hvala bogu, nikamor mi ne bo treba. Kot da sicer kdaj kam grem. Jaz in čedno število mojih sodržavljanov. Navadili smo se ždeti in kdo ve, ali se bomo, ko se bodo nesmiselni, sporadični, nedosledni, ne dovolj premišljeni vladni ukrepi dokončno sprostili, še lahko otresli te grde navade. Psihiatra bomo obiskovali, saj pravim. Mar bi bili v preteklih mesecih obiskovali gostinske lokale.

Ko smo že pri ukrepih – spet en pameten: vrata gostinskih lokalov so za zdaj samo priškrnjena. V notranje kamrice gostilne, kavarne, okrepčevalnice in drugih svetilnikov civilizacije je mogoče vstopiti samo s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali preboleli okužbi. To, kar me pri tem moti, je diskriminacija, enaka, kot se kaže pri prehajanju meja ali najemu hotelske sobe: moti me – pa ne le mene, temveč vse gostinske delavce, ki so se danes oglasili po medijih, le da oni seveda izhajajo z vidika zaslužka –, da po ovinkih silimo ljudi k nečemu, česar si morda ne želijo, k nečemu, kar je poseg v njihovo intimo. Saj niso vsi necepljeni »antivakserji«; nekateri se cepiti zaradi svojega zdravstvenega stanja kratko malo ne smejo. Jim bomo na rokav prišili Davidovo zvezdo in na vrata lokalov obesili napis: Psom in necepljenim vstop prepovedan?

Položaj se bo zaostril jeseni, ko vreme zaposlenim, ki jo med odmorom za malico mahnejo v najbližjo okrepčevalnico, ne bo več dovoljevalo jesti zunaj. Edina rešitev, ki jo vidim, je ta, da se tudi najbolj zakrknjeni bojazljivci in skeptiki vendarle pustimo pičiti in tako prispevamo k zaželeni precepljenosti, ob kateri se bodo tista priškrnjena vrata morda le na stežaj odprla tudi za nezaščitene. Rešitev mi ni všeč, zlasti zato ne, ker sem vanjo prisiljena. Vendar pametnejši odneha, pametnejši od naše vlade pa ni težko biti.