Veronika Valdés, plesalka in koreografinja, ki si je za prvo zmago kupila skiro

Umetnost ji je bila položena v zibko, njeni starši so namreč na Kubi rojeni mojster pantomime Andres Valdés ter plesna pedagoginja in koreografinja, pozneje pa tudi pantomimičarka Jana Kovač Valdés. Ker ni hodila v vrtec, je rosna leta preživljala v plesnih dvoranah ali na predstavah pantomime. Že pri štirih je bila vpisana na izrazni ples na Oddelku za sodobni ples Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, kjer je poučevala in še poučuje njena mama – danes pa tudi ona sama. Eden njenih najzgodnejših spominov, povezanih s plesom, je prizor, ko sta z mamo po celem stanovanju napeljali toaletni papir in mala Veronika ga je lahko uporabila kot pripomoček za ples.

Bila pa je tudi glasbeno nadarjen otrok: končala je nižjo glasbeno šolo, smer klavir, če ne bi plesala, bi najbrž ustvarjala glasbo. Ta je zdaj poleg bordanja (pozimi) in Netflixa (v vseh letnih časih) rezervirana za prostočasne trenutke. A kar nekaj avtorskih skladb je že uporabila za svoje plesne projekte, tako da v resnici ne gre več samo za hobi.

Bi ples vzljubila, tudi če ne bi izhajala iz takšne družine? »Težko si predstavljam, da se s plesom ne bi ukvarjala, morda bi ga le odkrila malo kasneje,« odgovarja. »Takrat sodobni – oziroma izrazni, kot se je tedaj imenoval – ples ni bil še tako razširjen v primerjavi z bolj komercialnimi zvrstmi.« Sama se je sicer preizkusila tudi v komercialnejših zvrsteh, showdanceu in hiphopu, kajti po plesni pripravnici je nadaljevala izobraževanje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, in ko je tam končala šest razredov, je imela dvanajst let. Takrat je že vedela, da bi šla rada na umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, a v letih, ki so ji preostala do konca osnovne šole, ni želela izgubiti stika s plesom. »Danes je to bolje urejeno – otroci končajo šesti razred konservatorija, ko so v devetem razredu osnovne šole, tako da gredo lahko takoj na umetniško gimnazijo.« Zgodaj je izoblikovala tudi načrt za naprej: po končani umetniški gimnaziji bo šla na akademijo za ples, potem pa zaprosila za status samozaposlene plesalke in koreografinje. In točno tako se je zgodilo. Pred kratkim je vpisala še magisterij iz umetnosti giba na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Ker je pantomimičarjev v Sloveniji tako malo, so jo velikokrat spraševali tudi, ali se bo odpravila po očetovih stopinjah, a se v pantomimi ni zares našla – razen tega, da ima po očetu prirojen občutek za mimiko, geste in sugestijo, pa tudi humor, kar ji v plesu in pri pedagoškem delu pride še kako prav. Poučuje na dveh koncih: v Plesnem studiu Intakt in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, tako je v stiku z neodvisno in tudi institucionalno sceno.

Leta 2013 je prejela nagrado Ksenije Hribar za perspektivno mlado plesalko, večkrat je osvojila tudi prva mesta na domačih in mednarodnih plesnih tekmovanjih. Po horoskopu je oven, kar pojasni njeno tekmovalnost, se pošali – a nikoli čez zdravo mero. Že kot otrok in najstnica se je z avtorskimi projekti prijavljala na tekmovanja, kot je Opus1, tam je prvič zmagala pri devetih letih in si z denarno nagrado kupila skiro, drugič pa devet let pozneje skupaj z Zalo Ano Štiglic, sošolko z umetniške gimnazije, danes igralko. Svojo generacijo nasploh opisuje kot izjemno močno in povezano. Ker so jo tako doma kot v šoli obkrožali svobodomiselni ljudje, ni imela težav s sprejemanjem svoje istospolne usmerjenosti, o kateri je pred kratkim iskreno spregovorila v kampanji Zavoda Vozim. »Včasih me zaskrbi le, da so naši mehurčki tako majhni. To, kako drugače je zunaj njih, občutim že, ko se s punco na ulici drživa za roke in dobiva kakšen presenečen pogled. Če bi se gibala v bolj konservativni sredini, bi se gotovo počutila manj sprejeto.« Tako pa se včasih zaloti le, da jo zaskrbi, kaj si bodo o tem mislili starši katere od učenk ali učencev. »Kljub vsemu se zavedam, da imajo ljudje še vedno precej težav in predsodkov. A da bi kdo prikrajšal otroka za ustvarjalnost, ker misli, da njegov učitelj ne sme biti istospolno usmerjen, se mi zdi absurdno.«

Prostor za prve resne projekte ji je ponudil Plesni teater Ljubljana, tam je leta 2012 ustvarila avtorski prvenec Dan potem, potem pa še prvo postnajstniško predstavo skupaj z Enyo Belak, Mašo Hawlina in Jerco Rožnik Novak, The Daddy Project. Z Jerco Rožnik Novak in Enyo Belak ta hip pripravlja nov projekt, ki ga producira Zavod Flota. Veseli se poletja, ko se mu bo lahko posvetila, to sezono je namreč kljub virusu zasedena bolj kot kdaj prej. Že deset let kot članica skupine, ki ustvarja fizično gledališče, sodeluje s koreografom Branetom Potočanom – njihova nova predstava bo luč sveta ugledala junija. Vmes so se njene poti prepletle tudi z gledališkimi hišami, sodelovala je na primer pri Mesnici v Gledališču Glej, pa predstavah Za narodov blagor in Turandot Mestnega gledališča ljubljanskega. V istem gledališču je pravkar svetovalka za gib v predstavi Zimska poroka, ki si jo bomo, če bo vse po sreči, lahko ogledali septembra.