Svetovna nagrada

Leta 1977 je Joco Žnidaršič, fotograf in dolgoletni urednik fotografije na Delu, za serijo fotografij osvojil tretje mesto v kategoriji Narava na prestižnem mednarodnem natečaju World Press Photo, ki ga nekateri imenujejo kar »fotografski oskarji«. Žnidaršiča je ta čast doletela zaradi fotografij izpod Triglava, ki so omogočile vpogled v nevarnosti vsakdanjega dela gorskih »dostavljalcev«. To je bilo prvič in zadnjič, da je slovenski fotograf prejel to ugledno nagrado za fotografski cikel – in sploh je trajalo dolgo, da sta se na tem natečaju vnovič omenjali imeni slovenskih fotografov. Matic Zorman in Matjaž Krivic sta si prvo in drugo nagrado za posamično fotografijo v kategoriji Ljudje prislužila šele leta 2016.

Do zdaj. Novopečeni drugouvrščeni v kategoriji Okolje na letošnjem natečaju je namreč Ciril Jazbec, dokumentarni fotograf mlajše generacije (1987). Jazbec je v regiji Ladak v severni Indiji odkril vasi, v katerih prebivalci gradijo ledene stožce, nekakšne umetne ledenike, da bi imeli spomladi in poleti dovolj vode. Znotraj enega izmed ledenikov jim je uspelo vzpostaviti celo miniaturen kafič, ki privablja turiste. Tamkajšnje dogajanje je prelil v fotografski cikel One Way to Fight Climate Change: Make Your Own Glaciers (Eden izmed načinov boja proti podnebnim spremembam: naredi si svoj ledenik), lani objavljen v ameriškem National Geographicu, ki mu je v konkurenci več kot sedemsto fotografov z vsega sveta (le v kategoriji Okolje, celoten natečaj jih privabi precej več) prinesel omenjeno nagrado. Nekatere fotografije iz serije, že lani nagrajene na Mednarodnem fotografskem tekmovanju v Tokiu, so bile zatem na ogled tudi v kar nekaj galerijah in na fotografskih festivalih, med drugim na festivalu PhEST v Italiji in na Photovillu v New Yorku. Letos poleti jih bo, če bo vse po sreči, mogoče videti v muzeju gorske fotografije Lumen v Dolomitih.

Jazbec se na natečaj World Press Photo ni prijavil prvič, tudi z National Geographicom sodeluje že od leta 2014. To mu je prineslo širšo prepoznavnost, tudi močno prezenco na družbenih omrežjih – na Instagramu mu sledi več kot dvesto tisoč ljudi. Tudi nekateri njegovi drugi cikli, na primer Kiribati is Gone (Kiribati izginjajo), s katerim je sklenil magistrski študij, ali On Thin Ice (Na tankem ledu), so tematizirali podnebne spremembe, ki se mu zdijo eden najbolj žgočih problemov našega časa, zato aktivno išče načine, kako jih dokumentirati. A kot pravi, so se prav pri tem ciklu očitno združili vsi vidiki. »Odraža vse moje znanje in dolgoleten trud, ki ga vlagam v dokumentarno fotografijo. Poleg tega sem zgodbo odkril po naključju, ker sem spremljal nekatere znanstvene kanale, potem pa mi je po tehtnem posvetu z uredniki na National Geographicu uspelo najti še strateški vizualni pristop k njej. Za fotografa je najboljši občutek, ko se zgodba po vseh predpripravah končno sestavi, kot si je zamislil, in dočaka objavo.«

Petnajst tisoč fotografij za en projekt

In predpriprav je res veliko. Jazbec pravi, da v Sloveniji, kjer nam manjka močna matična institucija na področju fotografije, večkrat opazi, da se različni tipi fotografije mečejo v isti koš – amaterski, poročni, dokumentarni ... razvrščanje po kakovosti je dodatno otežilo družbeno omrežje Instagram, kjer je pregovorno »vsak lahko fotograf«. »Toda za dokumentarno fotografijo je bistvena poglobljena zgodba. To ni enodnevni fotošuting, temveč je bistven čas, ki ga preživiš na terenu – več tednov, celo mesecev, spoznavaš okolje, se pogovarjaš z ljudmi. Še preden se odpraviš na teren, moraš imeti rdečo nit in koncept zgodbe, pomemben pa je tudi avtorski pečat,« poudarja. Zadovoljen je, da mu National Geographic in ostale publikacije, s katerimi sodeluje, omogočajo sredstva za poglobljeno delo, o katerih lahko dokumentarni fotografi v Sloveniji samo sanjajo. V zameno za to razkošje seveda pričakujejo trdo delo. Nič nenavadnega ni, če se fotograf z odprave vrne z deset ali petnajst tisoč fotografijami – približno toliko jih je posnel tudi Jazbec v Indiji.

»Uredniki pregledajo čisto vse,« zatrjuje. »Delno zato, ker želijo preveriti tvojo kredibilnost, torej ali si na terenu čez dan res delal, delno pa, ker ne verjamejo, da je vsak fotograf tudi dober urednik in je za objavo v reviji res izbral najboljše fotografije.«

Ko je izbor narejen, se začne priprava projekta: v normalnih okoliščinah fotograf odpotuje v Washington na sedež National Geographica in tam vsaj en teden dela z urednikom, zatem pa se vključijo še ostali oddelki uredništva revije. »Ta mašinerija je tam tako urejena, da bi bilo vredno že samo o tem napisati celoten članek,« se nasmehne Jazbec. »Nekateri uredniki od tebe zahtevajo poročila, kaj in kako delaš, že dosti pred tem, tudi na terenu.« Veliko dajo tudi na predpriprave. »Ko idejo za projekt predstaviš – če ti je ni predlagal urednik –, jo mora potrditi več oddelkov, naredi se plan pokrivanja, pripravijo pogodbe in strateška navodila, od tega, koliko časa bo zadeva približno trajala, do tega, kakšen bo potek.« Pri predstavljanju idej za projekte, v čemer se je sam v vseh teh letih že izuril, se mu zdi pomembno, da fotograf poleg tega, da v idejo res verjame in jo zna zagovarjati, razmišlja tudi o tem, ali je zgodba zares izvedljiva: se da vse, kar bi rad s fotografijami posredoval občinstvu, ujeti v fotografijo ali je ideja preveč abstraktna? »Tudi sam sem že naredil kakšen projekt, ki na koncu ni bil objavljen v National Geographicu, ker ni uspešno zajel tega, kar si želijo in kar revija predstavlja. Profil tega medija je zelo specifičen, vsaka objava v reviji je skorajda malo magistrsko delo, vsaka fotografija mora namreč natančno upravičevati svoj namen.«

Naslednja postaja: Netflix?

Srečo ima, da je povpraševanje po njegovem delu veliko, nagrada pa bo k temu gotovo še pripomogla, zato lahko uspešno slalomira med ustvarjanjem dokumentarnih fotografskih zgodb za National Geographic in druge publikacije – med drugimi so njegova dela že objavili The New York Times, GEO, Leica Fotografie International in The British Journal of Photography – ter tudi komercialnimi projekti (na začetku kariere jih je bilo sicer precej več) in delom na področju filma, ki ga vse bolj privlači, sploh če gre za zmes filma in fotografije. Trenutno pripravlja kratki film o švicarskem znanstveniku, ki bo podprt s serijo fotografij. Z mlajšo sestro Katarino Jazbec, vizualno umetnico in filmarko, ki je lani prejela pomembno nagrado na Mednarodnem rotterdamskem filmskem festivalu, sta pred časom ustanovila produkcijsko hišo TENT, v kateri razvijata sicer primarno komercialno usmerjene, a kljub vsemu poglobljene in kakovostne filmske projekte. Sicer njegove ambicije segajo tudi na področje dokumentarnega filma, prav tako se ne bi branil snemanja kakšne dokumentarne serije za Netflix. Glede na to, da si je pri dvanajstih zaželel, da bi delal za National Geographic, si najbrž lahko počasi obetamo, da bomo med Netflixovimi »highlighti« tedna zagledali izdelek z njegovim podpisom.

Kot član žirije in podpora organizatorjem bo v kratkem sodeloval tudi pri fotografskem festivalu v skoraj domačem Kranju, ki želi zbrati nekatera uveljavljena fotografska imena. »Poleg tega da dosežeš neko ravnovesje znotraj svojega ustvarjanja, se mi zdi pomembno tudi, da se povezuješ z drugimi umetniki,« pravi. »To je naslednja faza. Morda je v naravi Slovencev, da se zgaramo do onemoglosti, ker bi radi vse dosegli sami. A še bolj bistven kot uspeh je notranji mir, mentalno zdravje. Svoje sanje sem konec koncev že dosegel.«