Staro za novo

Zaradi pandemije koronavirusne bolezni – in posledično zaprtih kinodvoran po vsem svetu – so hollywoodske studijske hiše začasno ustavile množico produkcij visokoproračunskih filmov. Med tistimi filmi, ki so na cedilu pustili največ čakajočih in neučakanih filmskih oboževalcev, so denimo 26. poglavje filmov o Jamesu Bondu, peti ponovni zagon franšize filmov o Batmanu, šesti del franšize Jurski park, drugo nadaljevanje filma Avatar, drugi del ponovno oživljenih Izganjalcev duhov, deveti del franšize Hitri in drzni, filmska predzgodba priljubljene serije Sopranovi, drugi del ponovno oživljenih filmov Lara Croft: Tomb Raider (ki so ustvarjeni po motivih istoimenske računalniške igre), peti film o Indiana Jonesu, kup filmov o Marvelovih superjunakih, četrti del Matrice in celo nadaljevanje akcijskega filma Top Gun, ki bo na platna prišel 35 let po izvirniku. Blockbusterji, filmi, katerih produkcijski proračuni so tako visoki, da prinašajo dobiček le, če jih v kinu gledajo večmilijonske horde, večidel temeljijo na starih, preverjenih zamislih. Zakaj Hollywood vlaga predvsem v recikliranje že obstoječega gradiva?

Pravzaprav je to trend, ki že desetletja narekuje vsebino hollywoodske produkcije: vrhove seznamov najbolj gledanih filmov na svetu v zadnjih dvajsetih letih krasijo predvsem nadaljevanja (sequel), predzgodbe (prequel), vzporedne zgodbe, ki zrastejo iz osnovne (spin-off), predelave (remake) ali ponovni zagoni (reboot) že obstoječih filmov. Med dvajsetimi absolutnimi prvaki po ustvarjenih prihodkih od prodanih kinovstopnic v zadnjih dveh desetletjih so zgolj trije originali, pa tudi ti niso popolnoma izvirni: tudi ti namreč večidel temeljijo na že obstoječem gradivu. Prvi del sage o Harryju Potterju je denimo filmska predelava priljubljene otroške knjige, znanstvenofantastični spektakel Avatar pa je – čeprav ga prodajajo kot izvirnik – motive v veliki meri črpal iz Disneyjeve animacije Pokahontas (1995) in filma Pleše z volkovi (1990). Več kot polovica najbolj gledanih filmov zadnjih dvajset let so različne oblike adaptacij že obstoječega gradiva – pa naj bodo to literarna dela, stripi, starejši filmi ali televizijske serije. Skoraj tretjina so nadaljevanja in predzgodbe. Vsak šesti film (med najuspešnejšimi) je predelava neke uspešnice ali ponovni zagon priljubljene filmske franšize.

Predelave, posodobitve in nadgradnje starih filmov niso nov pojav: so ustaljena praksa, ki je – in še naprej bo – obrodila tudi marsikaj dobrega. Marsikdo se sploh ne zaveda, da so nekatere novodobne klasike – na primer Brazgotinec (DePalma, 1983), 12 opic (Gilliam, 1995) in Dvojna igra (Scorsese, 2006) – predelave starejših, pogosto krivično spregledanih ali pozabljenih filmov. Globlje, ko se potopimo v zgodovino filma, za več novodobnih filmskih uspešnic ugotovimo, da so zloščene različice starodavnih filmskih relikvij. A nekatere predelave so res tudi nadgradnja ali pa dobrodošla posodobitev in niso zgolj učinkovito sredstvo za molzenje denarja: Guadagninijeva Suspiria (2018) je denimo motive klasične italijanske grozljivke z istim naslovom predstavila v svežem kontekstu in jih močno začinila s sodobnimi prijemi. Prihajajoča predelava literarne znanstvenofantastične klasike Dune pa je pristala v rokah mojstrskega režiserja Denisa Villeneuva, ki bo, če sodimo po njegovem izjemnem nadaljevanju filma Ridleyja Scotta Iztrebljevalec (drugače od Lyncheve polomije iz leta 1984), spoštovala izvorno gradivo.

Tako posrečene predelave so po svoji kakovosti – in tudi po smiselnosti svojega obstoja – izrazito redke. Največkrat so reciklirani filmi, ki jih kot po tekočem traku producira hollywoodska mašinerija, zelo vprašljive kakovosti, kar dokazujejo že razmeroma soglasni odzivi filmskih kritikov: ti so tovrstnim filmom precej nenaklonjeni. Pogosto so do njih tudi neprizanesljivi. Vendar je v industriji recikliranja starih zamisli mnenje kritikov (in kritičnega občinstva) na koncu popolnoma irelevantno: peti del franšize Pirati s Karibov so na primer kritiki soglasno popljuvali, a je kljub temu pridelal skoraj osemsto milijonov evrov. Glavna gonilna sila je tu preprosto pohlep, in dokler bodo horde filmskih oboževalcev drle na ogled šestnajstega dela Hitrih in drznih ali sedmega dela ponovno zagnane franšize Batman, se bodo vodilne komercialno naravnane studijske hiše še naprej osredotočale na reproduciranje tistega, kar že poznamo in obožujemo ... in posledično kupimo.

Izvirne filmske vsebine bi načelno lahko pridelale nekaj milijonov evrov dobička, posodobljene različice starih vsebin pa navadno kar stotine milijonov, v nekaterih primerih celo milijardo.

Zakaj je hollywoodska produkcija postala tako odkrito neoriginalna? Je Hollywoodu zmanjkalo svežih idej? Pravzaprav ne: obujanje starih zamisli je le mnogo bolj dobičkonosno kot ustvarjanje novih. Je pa res, da industrija nostalgičnega recikliranja posledično zapira vrata svežim vsebinam, ki so bolj tvegane. Reciklirano gradivo v veliki meri kraljuje Hollywoodu zaradi finančne varnosti: ker vodilne studijske hiše v blockbusterje vlagajo stotine milijonov dolarjev, skušajo zagotoviti, da njihova naložba ni tvegana. Enostavno si ne upajo investirati v nekaj, kar še ni uspelo zgraditi zajetne baze zvestega občinstva. Številke namreč jasno kažejo, da je recikliranje starih zamisli mnogo manjše finančno tveganje kot ustvarjanje novih: izvirne filmske vsebine bodo načelno (če bodo uspešne) pridelale nekaj milijonov evrov dobička, posodobljene različice starih vsebin pa navadno kar stotine milijonov, v nekaterih primerih celo milijardo.

Ključ za razumevanje pojava je tudi v tem, da si studijske hiše, ki nenehno poustvarjajo, nadgrajujejo in posodabljajo stare vsebine, že lastijo intelektualno lastnino, ki jo vztrajno reproducirajo. V lasti imajo torej neskončen rudnik zlata, ki ga lahko izkopavajo v nedogled. Serija uspešnih nadaljevanj nekega filma se sčasoma preobrazi v franšizo, ta postane prepoznavna blagovna znamka – za uspešno trženje pa ni nič bolj hvaležnega kot prepoznavnost, ki potrošnika prepriča že zgolj z imenom ali logotipom, ne glede na kakovost dejanskega proizvoda, ki ga predstavlja.

Še eden od temeljnih razlogov za turobno resničnost, v kateri nam Hollywood na tisoč in en način na novo zapakira staro, je širjenje demografije filmskega občinstva: z obujanjem starega namreč ne privabimo zgolj nostalgičnih »boomerjev« in milenijcev, temveč indoktriniramo tudi mlajše generacije. Predelava neke novodobne klasike, ki je na vrhovih seznamov uspešnic kraljevala v osemdesetih ali devetdesetih letih prejšnjega stoletja, bo starejše generacije v kinematografe zvabila že zgolj zaradi nostalgičnih tendenc, ker pa Hollywood staro vsebino osveži tudi z novimi, aktualnimi obrazi (denimo z Dwaynom »The Rock« Johnsonom, ki je trenutno najbolje plačan igralec na svetu), jo tako približa tudi mlajšim generacijam. Tako je The Rock postal glavna zvezda predelav in nadaljevanj uspešnih popkulturnih proizvodov devetdesetih, kot sta Obalna straža in Jumanji, ki sta zaradi njega zanimiva tudi za tiste, ki so se rodili po prelomu tisočletja.

Eden glavnih krivcev za tako homogeno, ponavljajočo se vsebino visokoproračunskih filmov je megalomanska korporacija Disney, ki ima v rokah štirideset odstotkov ameriškega filmskega trga.

Eden glavnih krivcev za tako homogeno, ponavljajočo se vsebino visokoproračunskih filmov je brez dvoma megalomanska korporacija Disney, ki ima v rokah štirideset odstotkov ameriškega filmskega trga. Disney ne le, da kupuje uspešne, nostalgično naravnane franšize, kot sta Vojna zvezd in Marvel, temveč sam nenehno poustvarja posodobljene različice svojih animiranih klasik, ki – po večinskem mnenju kritičnega občinstva – v skoraj blasfemični maniri skrunijo izvorno gradivo. Sodobna tehnologija Disneyju omogoča, da priljubljene risane klasike predela bodisi kot fotorealistično animacijo, ustvarjeno z računalniško ustvarjenimi podobami (CGI), kot je to storil pri prenovi Levjega kralja (2019) in Knjige o džungli (2016), bodisi kot igrane (oziroma igrano-animirane) filme, ki se prav tako močno zanašajo na tehnologijo CGI. Taki primeri so Aladin (2019), Slonček Dumbo (2019) in Mulan (2020).

Vsi našteti filmi imajo isto napako: težnja po fotorealizmu jih ironično transformira v izrazito robotske. S tem, ko skušajo s sodobnimi tehnologijami poustvariti magijo izvirnika, iz njega izsrkajo vso dušo. Težava je tudi v tem, da skušajo izjemno natančno posnemati izvorno gradivo. Iz originalov skopirajo skoraj vse: od dialogov prek glasbe do samih kadrov, ki so pogosto videti kot skoraj dobesedni citati. Gledalska izkušnja tovrstnih filmskih predelav je zato podobna obisku koncerta cover benda, ki igra na vrhunsko ozvočenje, a nima posluha.

Zgovoren primer tovrstnega spodrsljaja je predelava Levjega kralja. Ta je v smislu tehnične izvedbe dih jemajoč presežek, ki priča o izjemni zmogljivosti sodobnih tehnologij, sočasno pa je brezdušen proizvod korporativnega pohlepa, ki izvirniku ne seže niti do kolen. Fotorealistične animacije živali filmskim likom preprosto ne omogočajo, da bi kazali čustva, da bi izžarevali kakršnokoli karizmo, karakter ali dušo, ki je zaznamovala risane like iz izvirnikov. Kot je za Mladino v recenziji filma zapisal Marcel Štefančič, jr., je to tehnično brezhibni kič: »Vse te fotorealistične impersonacije spomnijo le na to, kako dober – in superioren – je bil original.« Čeprav se večina kritičnih očes strinja s Štefančičevimi vtisi, pa je film v kinodvoranah po svetu pridelal več kot milijardo ameriških dolarjev. Nič čudno ni torej, da je Disney te dni napovedal, da bo v »novo vsebino«, torej razne rimejke, spin-offe, nadaljevanja in reboote, v naslednjih treh letih vložil vrtoglavih petnajst milijard ameriških dolarjev. Naložba se mu bo gotovo obrestovala.