Fužinski čefurji vračajo udarec

Leta 2008 je Goran Vojnović slovenski književnosti podaril Marka Đorđića, polnokrvnega čefurskega najstnika s Fužin, ki s prijatelji Acotom, Dejanom in Adijem bluzi naokoli, se pretepa, prepira z malimi čefurkicami, ki so približno enako »dosadne« kot on, pali kosovni odpad in v dvigalu zija lepi sosedi v rit. Sanjal je o tem, da bo postal košarkar (kot – po njegovem – vsi čefurji, ki kaj veljajo), pravzaprav je o tem sanjal njegov fotr, a so ga vrgli iz ekipe, ker se je spičil s trenerjem. Ker v šoli ni bil ravno perla in zanj razen košarke ni bilo nobene perspektive, je postal nekoristen član slovenske družbe, ki mu gre v bistvu vse »na k….«, zato cele dneve »glumi gljivo« in gleda, kje bi lahko naredil kakšno galamo – »by the book« čefurček, kakršni gredo zagretim nacionalistom najbolj v nos.

Marko je glavni junak romana Čefurji raus!, ki je povzročil pravo malo revolucijo: to je bil prvi roman s tako natančno posnetim sočnim fužinskim slengom, kar je gotovo vsaj polovično zaslužno za njegov danes kultni status, pa tudi prvi, ki je tako neposredno preigraval stereotipe, ki so del naše nacionalne folklore, ne da bi se pri tem postavil na eno ali drugo stran. Vojnović je zanj prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta, dodatno pa je k prepoznavnosti knjige, ki se je do danes prodala v približno 20 tisoč izvodih – to je v samostojni Sloveniji absolutni rekord, po desetih letih se mu počasi približuje šele Bronja Žakelj –, gotovo pripomoglo, da je bil avtor ovaden zaradi domnevne razžalitve in obrekovanja dela slovenske policije. Predvsem jo je zmotilo poglavje »Zakaj je slovenska policija v pizdi«, v katerem Marko Đorđić, potem ko je s tovarišema pristal na policijski postaji zaradi razgrajanja na avtobusu, policiste označi za debile, šupke, retardirane psihote in še kaj. Takratni v. d. direktorja policije Matjaž Šinkovec očitno ni razumel pojma umetniška svoboda in tega, da Vojnović v knjigi ne predstavlja osebnega mnenja o policistih, temveč o njih pripoveduje iz perspektive stereotipiziranega čefurja, in mu je poslal dopis, s katerim ga je povabil na zaslišanje, kjer »bo imel možnost strokovno ali smiselno dokazati, da imenovanja policistov s temi besedami niso žaljiva«. Potem ko so Vojnovića podprli tedanja notranja ministrica Katarina Kresal, mediji in Društvo slovenskih pisateljev, je bila prijava umaknjena.

Ko se je prah okoli Čefurjev malo polegel, je Goran Vojnović – sicer po osnovnem poklicu filmski režiser – nadaljeval uspešno pisateljsko in publicistično kariero, tudi oba njegova naslednja romana sta bila ovenčana s kresnikom, deležna gledališke uprizoritve, Čefurji raus! poleg tega še filmske, ter dosegla za slovenski prostor izjemen odziv bralcev. Nazadnje leta 2016 generacijski roman Figa, ki nakazuje njegov vstop v zrelo pisateljsko fazo. A očitno s prvencem še ni opravil. Konec koncev je, če si izposodimo stavek Urbana Zorka iz spremne besede k Čefurjem raus!, svojega junaka Marka Đorđića poslal na pot dozorevanja, a ga ni pospremil do cilja. Ključna vprašanja, na primer, kako se bo Marko vključil v dogajanje v Bosni, bo Damjanović, ki sta ga pretepla skupaj z Acotom, preživel, se bodo njegovi starši Radovan in Ranka znašli brez njega, bo končno zbral pogum, da ogovori kakšno punco, in podobna, so ostala brez odgovora. »Avtor nas potegne za nos, mi pa smo mu za to še hvaležni,« je še zapisal Zorko. Odgovorov na ta vprašanja si namreč v resnici nismo želeli – Markovo prihodnost, kakršnokoli že, smo si raje naslikali sami. Toda Đorđić se je, hočeš nočeš, vrnil. Kakšni so torej fužinski čefurji več kot desetletje pozneje?

Od sramežljivca do jebača

Čefurji raus! ni knjiga, ki bi nujno potrebovala nadaljevanje – a ko bralec obrne prvih nekaj strani romana Đorđić se vrača, se mu zazdi, da ga je. Marko Đorđić ni več najstnik, bliža se tridesetemu letu, razen občasnih kratkih obiskov v Sloveniji je desetletje preživel v Bosni, toda njegov fužinski glas je prav tako prepričljiv kot nazadnje, bralca potegne v vrtinec dogodkov, znanih in neznanih usod. Da imajo Fužine posebno mesto v Markovem srcu, postane jasno že, ko se skoraj zjoka (no, ne zares, ker čefurji uradno ne jokajo) ob pogledu na dimnik moščanske toplarne. Marko sicer ni več sramežljivi »klinac«, ki je zasledoval hudo voditeljico do postaje, da bi imel čim dlje razgled na njeno rit, ampak je naenkrat postal »jebač«, ki se je iz Bosne vrnil tudi zato, ker je spal s punco nekega mafijca, ta pa je uporabil zveze in mu za vrat poslal policijo. Pozneje se za odraslega in očitno precej karizmatičnega Marka »zapali« še zdaj že polnoletna Dejanova mlajša sestra Nataša.

Čefurji raus! ni knjiga, ki bi nujno potrebovala nadaljevanje – a ko bralec obrne prvih nekaj strani romana Đorđić se vrača, se mu zazdi, da ga je.

Ampak Marko še vedno nima svojega fuzbal kluba! Le da ga je pred desetimi leti to blazno iritiralo, zdaj pa mu je precej »ravno«. In to je tragični element te knjige: v romanu Čefurji raus! se nam je sicer že zdelo,  da je čefur Marko najstnik brez prihodnosti, a smo kljub vsemu navijali zanj in za to, da najde svoj prostor pod soncem. Po desetih letih življenja v Bosni, ki ga je zaznamovalo bolj, kot je to vidno na prvi pogled, postane kaj takega veliko manj verjetno. Marko je odrasel v popolnoma brezvoljnega, kljub značilnemu samoironičnemu humorju – ali pa prav zato – skorajda depresivnega državljana (le da čefur tega ne bo nikoli priznal), tudi v Bosni mu ni uspelo najti mesta, kamor bi spadal. Še najbolje se je počutil v družbi Alme, prve in edine punce, ki jo je res ljubil, a je nad njuno zvezo ves čas viselo družinsko neodobravanje zaradi njene muslimanske vere in različnih strani med vojno. Ko se vrne, ugotovi, da nima več nič skupnega niti s tovariši iz mladih let. In sploh ni več smešno, da pri osemindvajsetih še vedno dela enako galamo kot pri sedemnajstih – »opali šamar« nič hudega slutečemu prodajalcu na bencinski črpalki, »jebe mater« vsem, ki mu v bolnišnici ne povejo, kako je z Radovanom, ki ima raka, ali pomaga Adiju švercati, da bi končno spet kam spadal. V tem je zdaj veliko več tragike kot v romanu Čefurji raus!.

Nič več le »zajebancija« na Fužinama

Vojnović se tu in tam poigrava s stereotipi o Bosni, kjer ti lahko en sam mafiozo, ki se mu zameriš in pozna prave ljudi, onemogoči normalno življenje, razgrne pa tudi njeno temnejšo plat in osebno razočaranje nad celotnim nekdanjim jugoslovanskim prostorom. V nedavnem intervjuju ob izidu knjige je dejal, da ga skrbi, da se proces etničnega čiščenja, ki se je začel z jugoslovansko vojno, v resnici še ni končal, kajti povsod po Bosni obstajajo kraji, kjer izrazita večina izriva manjšine. V Markovem primeru je to Visoko, kjer so večina muslimani, Bosanci; Hrvati in Srbi so manjšina. Zato se Marko, ne več zaznamovan kot »Slovenac« ali »Janez«, temveč kot bosanski Srb, premakne v Bijeljino v Republiko srbsko, Almo, ki se mu – bralec ima vsaj tak občutek – zlaže, da bo odšla v Singapur (tudi ona želi pobegniti iz razdeljene Bosne), pa pusti za sabo.

Đorđić se vrača morda nima drznosti ali revolucionarnega naboja Čefurjev raus!, pri katerih kar nismo mogli verjeti, da je mogoče o stereotipih v zvezi s čefurji pisati tako zelo brez dlake na jeziku. Pa vseeno: tako zna o tipičnih Fužincih pisati samo Vojnović. Poleg tega ima ta roman še nekaj drugega, drugače kot v prvem ne gre več samo za »zajebancijo na Fužinama«, oziroma kot je roman Čefurji raus! za Mladino pred časom opisal Vojnović sam, »zbirko šal na račun čefurjev in Slovencev«, v ospredje pridejo težje teme, kot je nacionalizem, čuti se brezup glede prihodnosti, ki postaja – ne samo za Marka Đorđića, ampak za njegovo generacijo čefurjev in nečefurjev nasploh, ki pravkar vstopajo v odraslost – vse bolj zlovešča. Đorđić se vrača je nekakšen kompromis med duhovitimi Čefurji raus! in Vojnovićevo kompleksnejšo literaturo, za katero je vmes že dokazal, da jo zna pisati, predvsem z romanom Figa. Hkrati je edino mogoče in najzvestejše nadaljevanje Čefurjev raus!. V drugačnem slogu, izrazito ambicioznejše ali z elementi politične korektnosti nadaljevanje pač ne bi delovalo.

Glede na to, da tudi na koncu romana Đorđić se vrača Marko ni nič manj izgubljen kot na koncu prvega – oziroma je izgubljen še bolj, si morda lahko obetamo še Čefurji raus! 3. A verjetneje je, da je ta izgubljenost, začasna ali stalna, univerzalna izkušnja čefurstva. Nikamor ne spadaš, blodiš sem in tja po tem zmešanem svetu, kjer se ni mogoče zanesti niti na to, da bo Slovenija »popušila« v basketu.

Knjiga:
Goran Vojnović: Đorđić se vrača
Založba: Založba Beletrina
Cena: 27 €