Ignacy Karpowicz: Ljubezen

+ + + +

Premeščanja in prikrivanja

Poljskega pripovednika Ignacyja Karpowicza (1976) poznamo predvsem po dveh precej kompleksnih romanih. Prvi je Osti, v katerem piše o novih ljubezenskih neredih in novih bivalnih in kopulacijskih praksah, ki obsegajo široko paleto vedenj in odzivov, od preoblačenja do na različne načine razširjenih družin in odnosov. Poznamo pa ga tudi po romanu, v katerem olimpijski bogovi padejo na ze mljo, kazensko so prizemljeni na Poljskem in se na lastno grozo pomešajo med smrtnike kot enaki med enake, to pa poskrbi za cel kup duhovitih zapletov in nesporazumov.

Ljubezen je roman sestavljanka; začne se z zgodbo o uprizarjanju Shakespearovega Sna kresne noči v podeželskem dvorcu, pravzaprav s prizorom, ki ga od Uranije začarani vodja igralske skupine Klopčič in njegovi šmiranti uprizarjajo na dvoru, tokrat pa to počne nadvse entuziastična in na živcih rahla hišna gospodarica z nedoletno ekipo. Pri tem vidimo, da jo malce mede, saj je prišel na obisk brat pokojnika, ki je v dvorcu umrl, izrezani on, in se potem z njim potikata po svoje in je tudi nekaj objemanja, zato živci in rahlost.

Roman se nekajkrat prelomi, enkrat z infarktom in bolniško posteljo, z vso bolnišnično empirijo, vendar spet sledi nekaj pravljičnega materiala, princi in njihovi siromašni najboljši prijatelji, ki so si jako blizu in se hitro navežejo tako tesno, da jih ločijo od zgoraj, zaradi ugleda dvora in epidemije kuge. Sledi nekaj prizorov iz ljubezenskega življenja para, oba sta pretežno neizkušena geja s slabimi izkušnjami iz strejt odnosov, v katere sta se silila, malo sama in malo spodbujena s trendi in zapovedmi. Vmes je potem pridodan del o družbi prihodnosti, kjer punca v futurološkem slogu raziskuje delo pisatelja, ki so mu zamenjali identiteto, kot jo vsakemu, ki ga uspešno ozdravijo homoseksualnosti. Odgovor na vprašanje, ali je homoseksualnost ozdravljiva, ki si ga postavljajo brihtneži v državah, kjer takšni postopki še niso izrecno zakonsko prepovedani, je surov, saj kaže vso izničevalnost in dehumanizacijskost posledic takšnih posegov.

Karpowicz različne dele romana izpisuje v različnih pripovednih registrih, od tistih, ki se ukvarjajo s sodobno Poljsko in tamkajšnjimi medievalizacijskimi trendi ter njihovim vplivom na ljubezen v vseh, posebej še robnih oblikah. Vmes so deli, ki so visoko arhaizirani, ne le jezikovno, tudi žanrsko se približujejo pravljični ali osmešeni realistični tradiciji, ali pa posnemajo novorek znanstvene in v prihodnost naseljene proze z vsemi tehnološkimi izumi in bivanjskimi protokoli vred.

Ljubezen je razplasten roman, ki suvereno popelje skozi različne oblike okrutnosti in s tem povezane negotovosti tistih, ki ljubijo, posebej, če to počnejo sramežljivo in z zavestjo o slabšem družbenem sprejemanju njihovih praks. Hkrati Karpowiczu uspe povezati vse pripovedne niti. Včasih s kakšnimi motivnimi sklopi in drobci, drugič s preslikavo situacij, hkrati z žanrsko različnimi in v različne rezine časa postavljenimi deli pokaže, kam vse – in to pretežno tolažniško – beži domišljija, kadar ne moremo ali ne smemo udejanjiti hotenj in želja.