Nažgani

Dnevi vina in cvetja.

Danski oskarjevski Nažgani, ki jih je posnel Thomas Vinterberg, znan predvsem po Praznovanju, Lovu in Komuni, so film o krizi srednjih let. In izvirnejšega filma o krizi srednjih let zlepa ne boste našli, kar pomeni, da lahko brez težav tekmuje s Paynovo kalifornijsko klasiko Stranpota. Martin (Mads Mikkelsen), gimnazijski profesor zgodovine, poročen, a apatičen in svoji družini precej odtujen, in njegovi trije – prav tako skrizirani – kolegi in prijatelji, Tommy (Thomas Bo Larsen), Peter (Lars Ranthe) in Nikolaj (Magnus Millang), sklenejo, da bodo stalno in nenehno in neprestano rahlo alkoholizirani, saj norveški psihiater Finn Skårderud trdi, da se človek rodi s pol promila alkohola premalo.

In res, ko začnejo v krvi ohranjati pol promila alkohola, dobijo občutek, da so boljši, očarljivejši, uspešnejši in učinkovitejši, da so vsi problemi rešljivi. Frustracije izginejo, stres je znosnejši. Oh, in mladostni gibi – prvine jazz baleta – se vrnejo. Ta mala »revolucija« jim ustvarja vtis, da so vseskozi na vrhuncu svojih moči, da so bližje alternativi kot kadarkoli, da zmagujejo, da so povezani s svetom, da so kot Winston Churchill in da je zdaj vse mogoče – hemingwayskih pravil, ki si jih postavijo (po osmi uri in za vikend ne pijejo ipd.), se držijo s pravo revolucionarno vnemo, strogostjo in natančnostjo. Vse tudi precizno, analitsko beležijo in katalogizirajo. To je njihov ekstatični socialni eksperiment – in obenem nova normalnost. V kapitalizmu je pač vse težje preživeti. Nažgani so sijajen film o alkoholizmu – in ker se film svoje sijajnosti in svoje izvirnosti zaveda, noče vsega pokvariti, zato ne moralizira. Ne, alkoholizma ne demonizira. To bi bilo tako, kot če bi posneli film o Hannibalu Lecterju in obenem moralizirali o konzumiranju človeškega mesa. In zdaj si predstavljajte, da bi Finn Skårderud rekel, da se človek rodi s premalo mesa – točno, dobili bi reimaginacijo Ferrerijeve Velike požrtije. Toda: mar niso prav to Nažgani? (Kinodvor – v živo!)