Stowaway

Triaža.

V filmu Stowaway, ki se v celoti odvrti na vesoljski ladji, namenjeni na Mars, je vse polno napetih, počasnih panoramiranj hodnikov in tunelov, pa tudi pomenljivih voženj skozi tunele in praznine, toda to ni Osmi potnik, temveč Četrti potnik. Ali kar: Slepi potnik. Na vesoljski ladji, ki je na dvoletni misiji (in ki uteleša ultimativni lockdown), so trije člani posadke, poveljnica Marina (Toni Collette), biolog David Kim (Daniel Dae Kim) in zdravnica Zoe Levenson (Anna Kendrick), ki pa na lepem – in v grozi – ugotovijo, da je na ladji še četrti človek, inženir Michael (Shamier Anderson), ki je tam obtičal spletom čudnih okoliščin (to je njegova verzija Prekrokane noči, če hočete). Vem, kaj se sprašujete: ali so s seboj vzeli dovolj kondomov? Pozabite, kondomi so irelevantni. Ne potrebujejo jih – zrak pač. Kot namreč hitro izračunajo, je na tej ladji zraka le za tri ljudi, še toliko bolj, ker naprava za filtriranje zraka nepričakovano odpove – četrtega, simpatičnega temnopoltega Michaela, se bodo morali znebiti. Ali pa bodo nekaj tednov pred prihodom na Mars pomrli.

Film, ki odpre številne »moralne« dileme (naj tvegajo? naj med sabo poiščejo prostovoljca?), a se jih znebi, še preden se znebi kogarkoli, in ki Sturgesovim Ujetnikom vesolja (Marooned, 1969) dolguje toliko kot Gravitaciji, Potnikom in Marsovcu, z mučno glasbo in žargonsko napetostjo vseskozi ustvarja vtis, da jih bo zdaj zdaj nekdo napadel (magari kak vesoljski fenomen) ali pa da so njihovi odnosi tik pred eksplozijo, toda ves ta agonični trušč tesnobe je poganjek vprašanja: kdo se bo žrtvoval? Problem je le v tem, da je film v gradnji odnosov in koalicij tako zadržan, da vam je vseeno. Še toliko bolj, ker je žrtvovanje tu res videti le kot efekt zvezdniškega narcizma. (Netflix)