Two Distant Strangers

Pravi Neskončen dan.

Oskarja za kratki igrani film je letos dobila tale lucidna, protestna revizija Neskončnega dneva, prirejena potrebam dobe gibanja #BlackLivesMatter. Carter (Joey Bada$$), zapeljivi in igrivi stripar, poln življenja, se zbudi ob Perri (Zaria Simone), ki jo je spoznal prejšnji dan (ali večer), a se ne more odločiti, kaj naj stori – naj še malo uvidevno ostane ali spoštljivo odide, ker je šlo morda le za one night stand. Odide. Toda ko stopi na ulico, ga začne šikanirati belski policist (Andrew Howard). Je tisto, kar kadiš, gandža? Od kod ti toliko denarja? Carter se brani, da je nedolžen, da ni storil nič narobe, da ima pravice, a policistovemu nasilju se ne more izogniti.

Kmalu pravi, da ne more več dihati. In potem ne diha več. Toda v tistem trenutku se zbudi ob Perri – spet odide, spet stopi na ulico, spet se prikaže rasistični policaj, spet ga začne šikanirati in spet postane žrtev nasilja. In spet se zbudi ob Perri. In znova. In spet. Vedno se bo zbudil ob Perri. In vedno ga bo ustavilo policijsko nasilje. Vsakič, ko se bo zbudil, bo umrl. Rasist bo vedno našel »izgovor«. Film sporoča: policijsko nasilje nad črnci se je ujelo v časovno zanko! Ponavlja se in ponavlja. In zato se črncem ponavlja »neskončen dan«. Nič ne morejo. V nasprotju z Billom Murrayjem v Neskončnem dnevu. (Netflix)