Patrick Modiano: Speči spomini

+ + + + +

Ko si Nobelovec, lahko izdaš tudi roman na 70 straneh.

Delo je seveda antiroman. Cervantesovi in Tolstojevi junaki skozi tisoče strani vlečejo bralce s svojimi peripetijami, največje dejanje Jeana D. pa je, da se mu uspe spomniti kakšnega srečanja izpred štirih desetletij. A čeprav je Modiano modernist glede na klasike, je obenem klasik proti bivanju v sedanjosti. V nekem intervjuju je rekel, da Pariza, kot ga je poznal, ni več, in da piše samo zato, da bi ga spet našel. No, njegov junak najdeva predvsem ženske, na pozabljen način. Dneve preživlja po kavarnah in potem neznanke neopazno ogovori, a to ni poseben tip lovljenja, saj nikoli ne bo povprašal za številko mobija – takrat ga kajpak niti ni bilo –, ampak bo celo tedaj, ko se mu ponudi priložnost, rekel: počakajte, stopim samo po cigarete, in bo odšel. Vsakič mu ne uspe; ko se znajde pri njej na kanapeju, se bo poljubu izmuznil tako, da si sposodi njeno knjigo. A celo takrat, ko načrtuje, da bo damo v taksiju zapustil pri semaforju, in se mu pripeti, da mu prav tedaj njena glava omahne na ramo, bo osvojitev zastrl s stavkom: potem ni bilo več semaforjev.

Vseh šest je opisal kot fatalke, ki jih pač ni moč klikniti na tinderjih in zmenkolovih. Femme fatale ne pade z neba, ampak jo ustvari sam. Nikamor se mu ne mudi, kot flaner postopa po ulicah, kadar ni v kavarnah, in tako nekoč po 20 letih prepozna njen obris, jo dohiti, vzame njen kovček v roko in skupaj nadaljujeta korak. A končana zgodba mu kdaj prekriža frivolni tok: po šestih letih naleti nanjo s šestletnim sinkom … in potem se bolj ukvarja z njim kot z njo.

Njegovo pisanje ni obujanje časov preteklosti, ampak izziv, da je tudi modernost mogoče živeti drugače.

Velikemu mojstru zadostuje 69 strani.