Snoop Dogg: From Tha Streets 2 Tha Suites

+ + +

Snoop Dogg, absolutna legenda gangsta rapa in G-funka devetdesetih let, je v zlatih letih svoje maratonske kariere ustvaril marsikaj tako izjemnega, da mu lahko odpustimo (skoraj) vse sramotne spodrsljaje, ki so zaznamovali zrelejša leta njegove ustvarjalne poti. Zaradi brezsramnih zaslužkarskih teženj je sodeloval tako rekoč s komerkoli, ki je bil za njegov gostujoči verz pripravljen odšteti mastno vsoto, in tako se je znašel denimo na EDM-štancah Davida Guette, na polomiji srbske turbofolk pevke Ljupke Stević, na porazni mešanici countryja in rapa, ki jo je zakrivil skupaj s country legendo Willijem Nelsonom, pristal pa je celo na bizarni plošči Coreyja Feldmana, ki je bila soglasno oklicana za najslabši album prejšnjega desetletja ... če božičnega albuma in poraznega zavoja v žanr reggae glasbe, ki jo je ustvarjal kot Snoop Lion, sploh ne omenjamo. Skratka, zabredel je zelo globoko, a kot rečeno, so njegova zgodnja dela tako brezčasna in prelomna, da kljub vsem grehom ni zmožen omadeževati svoje zapuščine. Je pa kot sodoben ustvarjalec izgubil skoraj vso verodostojnost, in to tako zelo, da tudi ko posname razmeroma solidno ploščo, kakršna je najnovejša From Tha Streets 2 Tha Suites, ta ostaja razmeroma spregledana – pri kritikih in pri občinstvu. Ja, Snoop Dogga pri devetinštiridesetih letih nihče več ne jemlje prav resno.

Očitno se zaveda, da je vrhunec dosegel v zapohanem G-funku na začetku devetdesetih let, saj se že zadnjih nekaj izdaj vrača h koreninam – včasih bolj, drugič manj uspešno, nikoli pa prav zmagovito. Potaplja se globoko v nostalgijo, kar je dvorezen meč: ko skuša stopiti v korak s časom, ima to navadno katastrofalne učinke, ko pa skuša poustvariti zvok svoje mladosti, mu to nekoliko spodleti: magiji, ki je zaznamovala njegove klasike iz devetdesetih let, se ne zna več niti približati. Pa čeprav je na osemnajsti plošči s sklicevanjem na dobra stara leta tako neposreden, da na trenutke zveni, kot bi citiral mlajšo različico samega sebe. Snoop v ustaljene konvencije žanra ne vnese nič svežega – v njih ni ničesar, česar od njega še nismo slišali: starega psa očitno res ne moreš naučiti novih trikov. Kljub temu pa je ob poslušanju novega albuma očitno, da je obujanje zahodnoobalne nostalgije zanj območje udobja, v katerem se dejansko zabava in v katerem ne ustvarja zgolj za dobiček.

Ploščo je izdal 20. aprila, na mednarodni dan kajenja trave, kar je tudi namig na motiviko: Snoop in njegovi kalifornijski pajdaši, ki gostujejo v skoraj vsaki skladbi, čez izrazito ležerne beate rapajo predvsem o pohanju, sem ter tja pa se v besedila seveda prikradejo še neizogibni verzi o uličnih tolpah, denarju in brhkih dekletih.