7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura
Intelektualna sladoledna kupa
Enis Maci v esejih Sladoledarna Evropa piše o popkulturi, zgodovinskih osebah, nacionalizmu, feminizmu – in kavarnah
Enis Maci je eno najobetavnejših mladih nemških pisateljskih imen.
Ko je šla Enis Maci, nemška pisateljica in dramatičarka mlajše generacije (rojena je leta 1993), za nekaj časa živet na Dunaj, kjer je pripravljala uprizoritev ene svojih dram, je večino dneva prebila »na vajah in v mestu, v kavarni ali v Praterju«. V nemškem Bochumu, kjer se je v zgodnji mladosti sestajala s prijateljico Darjo, je najprej hodila v kavarno Konkret, pozneje pa v Orlando, kjer »je bila verjetnost, da naju bodo opazili ali nama celo prisluškovali, sicer večja, ampak je bil pa zrak boljši«. V zanikrni gostilni Pisarna v Essnu sta s prijateljico Jette lovili happy hour. In potem je tu še sladoledarna Evropa v njenem domačem kraju, očitno kavarna njenega otroštva, kjer so dekleta »vedno dobila vsaka dve kepici sladoleda ali limonin ledeni čaj«, sodelavka njene matere pa je z žličko uživaško pobirala peno s kapučina in kadila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura
Enis Maci je eno najobetavnejših mladih nemških pisateljskih imen.
Ko je šla Enis Maci, nemška pisateljica in dramatičarka mlajše generacije (rojena je leta 1993), za nekaj časa živet na Dunaj, kjer je pripravljala uprizoritev ene svojih dram, je večino dneva prebila »na vajah in v mestu, v kavarni ali v Praterju«. V nemškem Bochumu, kjer se je v zgodnji mladosti sestajala s prijateljico Darjo, je najprej hodila v kavarno Konkret, pozneje pa v Orlando, kjer »je bila verjetnost, da naju bodo opazili ali nama celo prisluškovali, sicer večja, ampak je bil pa zrak boljši«. V zanikrni gostilni Pisarna v Essnu sta s prijateljico Jette lovili happy hour. In potem je tu še sladoledarna Evropa v njenem domačem kraju, očitno kavarna njenega otroštva, kjer so dekleta »vedno dobila vsaka dve kepici sladoleda ali limonin ledeni čaj«, sodelavka njene matere pa je z žličko uživaško pobirala peno s kapučina in kadila.
Kavarne, kavabari, lokali, gostilne, slaščičarne; z imeni ali brez so subtilno vtkani v pisanje Enis Maci, v njih se ne dogaja nič revolucionarnega; tam ona in ljudje, ki jih pozna, berejo, jedo veganski kolač in pijejo kavo ali shote, razpravljajo o življenju in družbi. In vendarle so očitno dovolj pomembne, da je po eni izmed njih njena zbirka esejev dobila celo naslov – Sladoledarna Evropa. V slovenščini je knjiga v prevodu Urške Brodar in drugih izšla ravnokar, avtorica pa bo 3., 4. in 5. junija (v živo) gostovala tudi na festivalu Literature sveta Fabula, ki se sicer začenja prav te dni in kjer bodo osrednji gostje še Deborah Levy, Džoha Alharti, Claudia Durastanti, Marek Šindelka in Vladimir Sorokin.
Naslov knjige je posrečen ne le zato, ker Enis Maci kavarnam, brbotajočim srečevališčem, kamor greš zapravljat življenje ali razmišljat o njem, v esejih priznava primat na področju družabnega življenja (morda pa to opazimo le, ker smo jih toliko časa pogrešali), temveč tudi, ker piše o številnih na videz nepovezanih vprašanjih, pomembnih za mlado evropsko intelektualko, a jih »zblenda« kot kepice sladoleda v stekleni skodelici. Marie Schmidt je v nemškem Süddeutsche Zeitung njene eseje uvrstila v žanr »postinternetne literature« – to naj bi bila književnost, v kateri internet ni le ena izmed obravnavanih tem, temveč kar naravno stanje zavesti. In res: eseji so konstruirani kot fragmenti, kakršne bi lahko našli na primer na Instagramu ali Twitterju. Tu verz Majakovskega, tam besedilo komada Britney Spears in Bonnie Tyler ali omemba Seana Paula. Nekateri citati so prevedeni, drugi v izvirniku, denimo francoščini ali angleščini. Sem ter tja je kakšna beseda v albanščini, jeziku njenih staršev; z etimologijo albanskih besed, pa tudi s tem, koliko jo definirajo – ali pa bi jo morale definirati – njene albanske korenine, se nasploh veliko ukvarja. Eseji so pogosto razdeljeni na krajše odstavke, od katerih lahko skoraj vsak, tudi če sestavlja daljše besedilo, deluje kot samostojna misel, citat.
Enis Maci se odziva na vse, kar jo zadeva na osebni ravni, na primer že omenjena nacionalna identiteta (»Kako si lahko tujec v svoji lastni rodni državi, kje je ostalo tisto, kar bi lahko mimogrede izrazilo naključno bližino do države, jezika, pripovednega prostora?«), pa do tega, kar prebere v dnevnem časopisju ali najde na spletu: gesla na Wikipediji, računi mladih nemških skrajnih desničarjev na Instagramu. Poglavje, ki se ukvarja s priljubljenostjo nacionalistk, identitark, kot sta Melanie Schmitz in Alina Wychera (ki so jima račune na družabnih omrežjih pozneje ukinili), je med zanimivejšimi v zbirki. Enis Maci namreč bistro opaža, kako te ženske za pridobivanje sledilcev uporabljajo tudi emancipacijo, čeprav ni rečeno, da vanjo verjamejo, saj je njihov glavni cilj, da iz sebe naredijo privlačno osebo, ki jo bo v varstvo vzel moški ali pa bo prepričala (tudi) moške, da se z njo strinjajo.
Namiguje, da je v tem primeru ženska privlačnost – ravno prava, premišljena kombinacija elegantnega in divjega, seksi in domačnega –, ki jo je opaziti pri obeh, a pri vsaki na svoj način (Alina Wychera naj bi bila bolj »potencialna žena«, Melanie Schmitz bolj upornica), nevarna, kajti prinaša jima več privržencev njunih idej, ki se morda ne zavedajo zares, kako radikalne misli promovirata, bodo pa z veseljem všečkali fotko, na kateri nosita samostoječe nogavice. V slovenskem prostoru je morda edina ženska na desnici, za katero se zdi, da želi igrati na karto (stereotipno naivne) ženskosti, Norma Brščič, četudi ji to k sreči ne uspeva najbolje – velike baze oboževalcev pri njej za zdaj ni zaslediti, pred časom pa je zaradi rasističnih opazk izgubila še mesto voditeljice pogovorne oddaje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.