Nina Valič, igralka, ki podpira boj proti premoči vseh vrst

Bila je Savda (izmenično s Tino Vrbnjak) in Nazira v Požigih Wajdija Mouawada, eni najboljših predstav tekoče – okrnjene – gledališke sezone, epski pripovedi o vojni, ljubezni, izgubah, konfliktih, strahu; o ljudeh, ki so izgubili vse, ki se ves čas bojijo za svoje življenje, a kljub vsemu ne izgubijo upanja in želje po bližini. Po drugi strani pa dve leti prej Linda v Tatovih Dee Loher, umeščenih v zahodno družbo sodobnega sveta, ki ji nič zares ne manjka, a vendarle sleherniki živijo drug mimo drugega, ne da bi zares živeli, se »kradejo skozi življenje«.

Prav vlogi v teh diametralno nasprotnih predstavah sta stalni članici igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana prinesli letošnjo nagrado Duše Počkaj Združenja dramskih umetnikov Slovenije. »Obe predstavi sta režirali ženski, Nina Rajić Kranjac in Ivana Djilas. Nobena od njiju se ne trudi biti drugačna, kot je, kar zelo spoštujem. Sicer pa sta predstavi Požigi in Tatovi kontrapola sveta na splošno. Tatovi kot Potemkinova vas, kulisa zahodnega sveta, ki pa za seboj lahko skriva enaka občutja, kot jih je Wajdi Mouawad opisoval v Požigih, postavljenih na Bližnji vzhod – bolečino in trpljenje,« pravi igralka. »Ves svet s prstom kaže na Bližnji vzhod, a mnogi ljudje na Zahodu ob tamkajšnjem dogajanju raje pogledajo stran – in enako storijo tudi ob stiskah ljudi v svoji bližini. Imajo pitno vodo, čista oblačila, vse, kar potrebujejo, vendar hodijo drug mimo drugega s plastičnimi vrečkami v rokah.«

Za vlogo Linde je leta 2019 prejela že Severjevo nagrado. Čeprav je v zadnjem desetletju igrala v kar nekaj prelomnih uprizoritvah v Drami, od Vojne in miru in Kralja Ubuja do Pohujšanja v dolini šentflorjanski in V imenu matere, je posebej vesela, da je skoraj eno za drugo dobila priložnosti za izrazito močni vlogi. Na to, kakšne vloge jo v gledališču v prihodnosti še privlačijo, pa ima preprost odgovor: delati želi samo še z ljudmi, ki se iskreno zanimajo zanjo; ustvarjati predstave, ki obiskovalca ne pustijo zmedenega, da ob odhodu ne ve, kaj si je ravnokar ogledal, pač pa ga pretresejo – bodisi do bolečine ali navdušenja ali pa tako, da ogorčen predčasno zapusti dvorano. Vse je boljše kot mlačnost, ravnodušnost, je prepričana.

Je človek konstantnih notranjih bojev, stalno dvomi o svetu, ki jo obdaja. Zato tudi njena pot v igralski svet, kljub temu da je rojena v igralski klan Valič, ni bila ravna črta, prav nasprotno. Počela je marsikaj, bila nadarjena za veliko reči. V osnovni šoli je leto in pol trenirala košarko. V gimnaziji sta ji šli sociologija in francoščina, s sociološko raziskovalno nalogo o Neue Slowenische Kunst je dosegla drugo mesto na republiškem tekmovanju, za strip v francoščini pa bila nagrajena s počitnicami v Franciji. »En teden smo preživeli v Parizu, drugi v Bretanji. Spomnim se, da sem bila takrat v Beogradu, od koder smo leteli v Pariz, prvič v življenju v McDonaldsu. (smeh)«

Sprejemne izpite je delala na srednji glasbeni šoli in pozneje tudi na likovni akademiji. Če bi se obrnilo drugače in bi jo sprejeli na eno ali drugo smer, bi bila danes morda flavtistka (njena mladostna vzornica je bila Irena Grafenauer) ali slikarka, morda pa bi se ukvarjala celo z literaturo. Tudi pozneje je iskala nove smeri in odvode: da se enako dobro kot na gledališkem odru znajde v svetu šovbiznisa, je pred leti dokazala s sovodenjem takrat paradne sobotne zabavne oddaje TV Slovenija Moja Slovenija. Danes pa je denimo del šansonjerske ekipe Svetlane Makarovič in neizmerno je počaščena, da si oder lahko deli tudi z njo.

Če je bila kdaj videti pridna, pohlevna, je bilo to zato, ker se je podredila normam, ki so jo v to silile. Zdaj, ko se rojevajo novi družbeni vzorci, je veliko močnejša. »Zavidam vsem, ki so imeli moč postaviti meje in se pokazati v vsej svoji kompleksnosti že v mladosti. Sama sem mislila, da si tega ne morem privoščiti. Zato se danes borim za enakopravnost, zato podpiram boj proti premoči vseh vrst,« pravi. Nima se zadržkov javno oglasiti, kadar je govor o varstvu okolja, obsodbi spolnega nasilja, odnosu do kulture, človekovih pravicah; a vedno tako, da ohranja dostojanstvo, hkrati pa nikomur ne pušča prostora za osebne diskreditacije.

Njena platforma so družbena omrežja, pa tudi blog, kamor zapisuje krajše fragmente o vsem, kar jo obkroža in o čemer razmišlja. Lani aprila denimo o uporu, ki ga med drugim povezuje »z odločitvijo, da nisi v službi strukture, ki se peha za oblast; s prepričanjem, da si vsak zasluži svoje življenje; z idejo, ki ne presega svobode drugega; z ideologijo, ki ne temelji na strahu, izsiljevanju, vohunjenju, pritiskih, omejevanju glasu /.../« Približno v istem času je ustvarila tudi predstavitveni video za spletno predvajanje predstave Kralj Ubu, v katerem se je za kuliso tematike predstave izrekla o krivicah, potvorbah in zlorabi oblasti, o politiki, ki cilje dosega na račun polarizacije družbe. »Slovenska gledališča redno uvrščajo na programe predstave, ki te teme problematizirajo,« pravi. »A bilo bi dobro, da jih nehamo živeti.«