Helmut Newton: lepe in poredne

za +

Moč ženske.

Boštjan Hladnik je leta 1976 posnel Bele trave, v katerih šofer tovornjaka mlademu parčku oznani: »Med piščancem in človekom ni nobene razlike.« In Hladnik potem ljudi tudi zares snema kot piščance. Še huje – kot zaklane piščance. A ni šel tako daleč kot dobrih dvajset let kasneje sloviti fotograf Helmut Newton, ki je zaklanemu piščancu nataknil čevlje z visokimi petkami. Fotografija je dvignila veliko prahu. Kaj torej: je šlo za skrajni seksizem – ali za feministično kritiko seksistične, mizoginične, šovinistične kulture? Je fotografija dvoumna? Newton je živel od dvoumnosti, ki je poganjala samo kulturo in njene zlorabe. V temle dokuju vidimo številne njegove seanse, ali natančneje, vidimo, kako ženske naredijo vse, kar zahteva (slečejo se, pozirajo, sprejmejo njegove scenarije ipd.), vidimo torej, kako si jih »podredi« (»Videti bodi neverjetna!«), a ko potem vidimo te fotografije, vidimo gole ženske, ki moške gledajo zviška, ledeno, distancirano, dominantno, opolnomočeno. Običajno.

»Ljubi močne ženske,« slišimo – in potem vidimo napol gole ženske v policijskih uniformah ali z mečem. Močne ženske ne potrebujejo nakita, modnih oblačil, dodatkov. »Močne so tudi, ko so gole.« Pa vendar so to ženske, ki jih ne slišimo – ženske, ki molčijo. Kot lutke v njegovem stanovanju. Ni bil le mačo, pravi Isabella Rossellini, ki je leta 1988 pozirala kot Lyncheva marioneta, in doda: žensko resda vidi kot seksualni objekt, privlači ga, a obenem je jezen nanjo, ker ga privlači, tako da ga dela ranljivega. Njegove fotografije – vedno mali, ikonični, hipnotični filmi – so bile refleksije odnosa družbe do žensk.

Pogosto je fotografiral Grace Jones, ki pravi, da se na teh fotografijah vidi, da jo moški hoče, a je ne more dobiti. »Ne more do mene.« Obenem doda, da ni bil nikoli vulgaren. »Nikoli!« Ne da je to zmedlo Susan Sontag, ki mu v neki francoski oddaji mirno očita, da je mizoginičen. »Ampak jaz ljubim ženske,« odvrne Newton. »To pravijo mnogi mizoginiki,« dahne Sontag: »Ljubijo ženske, a jih ponižujejo. Suženj ljubi svojega gospodarja – in rabelj ljubi svojo žrtev.« Njegove »žrtve« – ženske, ki so mu pozirale (Grace Jones, Charlotte Rampling, Hanna Schygulla, Claudia Schiffer, Marianne Faithfull, Nadja Auermann, Arja Toyryla ipd.) – ga ne morejo prehvaliti (»Bil je malce perverzen, jaz pa tudi,« pravi Grace Jones), je pa tudi res, da je francoskega ekstremnega nacionalista Le Pena fotografiral s psom, toda v istem položaju, kot so nekoč fotografirali Hitlerja. Le Pen tega ni vedel. Ko je pogruntal, je bilo prepozno. Ha. Helmut Newton, voajer in fetišist (»Snemam telo, obraz, noge«), ki je veliko dolgoval nacistični erotizaciji telesa, ki je ustvaril »žensko Helmuta Newtona« (»visoko, svetlolaso, bujno naličeno,« pravi Anna Wintour), ki bi ga gibanje #MeToo skenslalo in ki se je leta 2004 z avtom razletel na losangeleškem Sunset Boulevardu (pred hotelom Chateau Marmont), je bil izzivalen, nagajiv, igriv, subverziven, dekadenten, anarhističen, nevaren, obseden, grozljiv, šokanten, žaljiv, politično nekorekten – in nujen. Prišel je s seksualno revolucijo, ko je družba končno sprejela goloto, a ni postal le njena ekstaza in njena Leni Riefenstahl in njen markiz de Sade in njen Vogue, temveč tudi ekstaza in Vogue in Leni Riefenstahl in markiz de Sade njenih prirojenih protislovij, prekoračitelj njenih fantazem. (od 13. maja na voljo v Kinodvoru ter na slovenskih portalih videoteka.demiurg.si & online.artkinomreza.si)