Klemen Kordež: Hladna veriga

+ + +

Novi spolni bonton in stare prakse

Romaneskni prvenec Klemna Kordeža (rojen leta 1985) se dogaja na težko določljivi časovni meji; starejši živijo tole zdaj, mlajšo generacijo in prihodnje pa predstavlja navzven uspešni oblikovalec Tim, ki v drugem delu romana stopi v ospredje. Med drugim je tudi pisec besedil o razvoju umetnosti, ki postane (še bolj) spoj oglaševanja, prilizovanja uporabniku in prilagojena všečkanju, potem ko so s piarovci zamenjali kritike in kuratorje, te odslužene predstavnike stroke.

Gre za novi meščanski roman, ki kaže generacijski prelom; Timov oče je zaposlen v startupu in tam se delajo, da delajo, služba je mreženje in spletni čvek, mati se, kot vse in drugi, ukvarja z jogo in jo zraven tudi poučuje, najraje na odmikih, kjer si nanudi katerega od tečajnikov. Živahno obzakonsko ljubezensko življenje in nekaj skrivnostnosti se prenese tudi na Tima, katerega nekaj ljubezenskih avantur in včasih poskusov zvez, speljanih po strogih zakonitostih raznih spoznavnih spletnih portalov, je dovolj podrobno popisanih, da slutimo ne le njegovo, temveč generacijsko izpraznjenost in izgubljenost. Ne gre za nove ljubezenske nerede, Kordež poskuša zajeti tekoče družbene spremembe, logične izpeljave današnjih trendov.

Svet Hladne verige ni zelo drugačen od našega, samo na višjih obratih deluje; višegrajska skupina držav se je osredinila okoli Avstrije, tam v prestolnici Timu ponudijo razstavo, kancler govori o regulaciji trga, flirtanje je postalo stvar strogih pravil na nedružabnih omrežjih, kar izključi vsakršno vsiljivost in nesporazume – pristnost in čustva mimo tega so neželena in zgražanja vredna prekoračenja. V takšnem svetu prosperirajo tisti brez zadržkov, ki skoraj v istem stavku žalijo vegane in feministke, in Tim se pri enem takšnih uspešnežev tudi zaposli, kot akademski slikar, v resnici jalov kopist kitajskega širše neznanega kolega.

Kordež ne poskuša radikalizirati za vsako ceno, pripovedni tok je počasen in hladen, objektiven, pripovedni glas avtoritaren, vseveden, dogajanje obsijano s hladno in skoraj neonsko svetlobo. To je formalno razmeroma tekoče, kljub nekaj prelomom v spolni rutini ekstenzivno spisan roman, v njem je sicer nekaj spolnih prekoračenj in kakšno pogubno čustvo, ki prebije bleščečo povrhnjico odnosov. Hkrati gre za enega redkih mlajših avtorjev, ki se ukvarjajo s prihodnjim in posledicami tehnologije, podobno kot recimo Andrej Tomažin v zbirki Anonimna tehnologija ali Lenart Zajc. Ob tem v citiranih esejističnih poglavjih, pripisanih Timu, premišljuje tudi o razvoju umetnosti nekje od pop arta in Warhola do aktivističnega performansa prek oblikovalskih praks v dokončno zlitje umetnosti z življenjem, torej z njenim kot da šokantnim, a kljub temu vse bolj neopaznim – zaradi skritosti v množici istega – vizualnim dognojevanjem neke nove normalnosti.