Martin Previšić: Zgodovina Golega otoka

+ + + + +

Večstranski vpogled v jugoslovansko koncentracijsko taborišče 1949–1956.

Čas strahovlade: na Golem otoku si končal zaradi policijske obtožbe, da podpiraš resolucijo informbiroja, delikt pa je bil lahko tudi to, da nisi izobesil slike maršala Tita v gledališču. Ko je avtor potegnil vzporednico z nacističnimi taborišči, je poleg mnoštva podobnosti zabeležil tudi posebnost. Nacisti so imeli tudi v taboriščnih blokih postavljene esesovce, medtem ko je komunistični režim notranjo oblast prepustil taboriščnikom, ki so vladali samim sebi. Razdeljeni po kategorijah, bojkotirani, odloženi in član kolektiva, so iznašli sistem ovajanja, pretepanja, trpinčenja in samoobtoževanja, s katerim si se dvignil ali padel za stopnjo ali dve. V Petrovi jami so bile najbolj peklenske razmere, v njih pa najtežji delinkventi: ustanovitelji KPJ iz leta 1920, španski borci, predvojni aktivisti, ki so vodili partijo pred Titom. Štiristo ljudi je bilo v delovišču pobitih, ne da bi bil za njihovo smrt kdo obsojen. Ker dolgo ni bilo tušev, so kosile epidemije tifusa in griže, ljudje so umirali zaradi sončarice. Toda poznali so praznike: novo leto, prvi maj in dan republike so bili dela prosti in v menažke so kdaj dobili celo ovčji jezik. Enkrat mesečno si lahko poslal dopisnico, v njej pa si sodelavcem v nekdanji službi opisal, kako si se zavedel svojih političnih zmot; drugačne je cenzor metal v smeti. Cinizem je bil obisk policijskega ministra Rankovića, ki so ga pozdravljali v deliriju navdušenja. Prevzgoja je v povprečju trajala dve leti, a izpuščen si bil le, če si podpisal, da postaneš sodelavec Udbe. Na svobodi si bil prisiljen ovajati kolege, a hkrati so tudi tebe nadzorovali; sistem, ki je deloval do leta 1987, ko ga je v Srbiji opustil novi vožd Milošević.

Titov veliki načrt, kako družbo prekvasiti z ovaduštvom in strahom pred režimom, je deloval brezhibno.