Aleksij Kobal, slikar, ki prehaja med različnimi mediji

Sočasno z izidom tokratne številke Mladine se v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki odpira razstava, ki jo Aleksij Kobal pripravlja z arhitektko in oblikovalko Manco Ahlin, mojstrico čipk. Razstava z naslovom Navzkrižja dilem bo na ogled do 5. septembra, v njej pa se avtorja s pomočjo topoloških pojmov, kot so Möbiusov trak, torus in uroboros (kača, ki požira svoj rep), ukvarjata predvsem s cikličnostjo prostora in časa. Möbiusov trak, ki ga zvijemo za pol obrata in njegova konca zlepimo skupaj, je topološki fenomen, kajti na novo sestavljena ploskev ima le eno stran. Kdor hodi po taki ploskvi, se bo prej ali slej znašel na njeni notranji strani (ki je hkrati zunanja stran, kajti hodi v krogu). »To se mi zdi zanimiva prispodoba navzkrižja, v kakršnem se ljudje večkrat znajdemo. Nemalokrat se zgodi, da niti sami ne vemo, kdaj pristanemo z ene strani platforme – ali celo stališča – na nasprotni,« pravi slikar, ki se je ideje Möbiusovega traku in cikličnosti dotaknil že v razstavi iz leta 2016, Topologija zlatoroga. Ni mu dala miru, zato je začel iskati načine, kako to vizualizirati, dokler ni bil povabljen v kostanjeviško cerkev, ki velja za enega zahtevnejših razstavnih prostorov, a se je izkazala kot pravšnje okolje za osrednji razstavni ciklični objekt, ki sta ga umetnika ustvarila iz izolacijskih cevi za elektrifikacijo.

Kobal je že večkrat dokazal, da je model idealnega renesančnega umetnika: pri njem se prepletajo zanimanja za naravoslovne vede, likovno umetnost, pa tudi glasbo in literaturo. Ko je imel pred leti, med ustvarjanjem cikla Zrcala, ustvarjalno blokado (zataknilo se mu je pri portretu Gabrijela Stupice), jo je rešil tako, da se je pridružil skupini The Stroj, tam ostal štiri nepozabna leta in sliko nazadnje dokončal opogumljen s svežo izkušnjo. Leta 2009 je izdal literarni prvenec Glas, njegov drugi roman, z enakim naslovom kot že omenjena razstava, Topologija zlatoroga, pa je tik pred izidom.

Mit o zlatorogu je še en koncept, ki ga privlači, govori namreč o idealu, ki je izmuzljiv in ga je nemogoče doseči. Osrednja slika Kobalovega likovnega cikla Topologija zlatoroga je prikazovala ogromno steno brez začetka in konca, na katero so pritrjeni industrijski stebri z lučmi. Kakšna je funkcija teh stebrov, ne vemo – ravno tako ostaja nejasno, kam vodi stena. Je naš cilj, da splezamo na vrh teh stebrov? Ali še višje? »Pomembno je, da slika ne prikazuje ideala oziroma končnega cilja, ampak samo pot do njega. To ustvarja v gledalcu bistveno večje zanimanje, ker si lahko ideal zamisli sam,« meni umetnik. Paradoks doseganja ideala je želel popisati tudi v romanu, ki je hkrati poklon naravi in goram, predvsem Trenti, kamor tudi sam rad zahaja.

Poudarja, da se kljub vsemu nima za glasbenika ali pisatelja, potovanje v druge medije ga zanima, ker mu pomaga kompleksneje doživljati svet. »Je pa določene reči lažje napisati kot naslikati. Preden sem začel pisati, sem sliko preveč obremenjeval z zgodbo, kajti dobra slika ne potrebuje veliko, predvsem pa ne odvečnosti. Pa saj je tudi s pisanjem tako.« V vsakem primeru pa se mu zdi pomembno, da veš, kaj želiš z umetnino povedati, pa naj bo to slika ali roman. »Naslikaš lahko na stotine lepih slik, a če ne veš, zakaj to počneš, se bodo zdele prazne. Seveda niso vse vsebine enostavne in prijetne očem. Nekatere moje slike ljudje težko gledajo, spominjajo jih namreč na svet podzavesti, ki je zanje neprijeten.«

V to skupino bi lahko uvrstili na primer serijo slik Podtaknjenci iz leta 2019, fluorescentno zelene laboratorije, v katerih nastajajo zlovešče kreature. »To so lahko tudi podmladki političnih strank ali laboratorijske spake, ki so privzgojene z namenom manipulacije,« pravi Kobal, ki s skoraj vsako novo serijo rad preseneti z drugačnim slogom, kot je tisti, ki smo ga bili pri njem vajeni. »Ni mi všeč, če se slikarji ves čas držijo prepoznavnega koncepta – sam, nasprotno, rad ’knokautiram’ svoje zbiratelje (najzvestejši imajo doma tudi po šest, sedem njegovih slik, op. a.): ravno se navadijo na nekaj, pa naredim nekaj nepričakovanega.« Tak primer je bila ravno serija Zrcala, ki je sledila obdobju slik, ustvarjenih na razbrazdane površine, na primer Časovne rane in Jutranja megla.

Poznamo ga tudi kot enega izmed članov umetniške skupine Divji v srcu (poleg njega so trenutno člani še Jurij Kalan, Silvester Plotajs Sicoe in Matej Čepin, na naslednji razstavi se jim bo pridružil Živko Marušič), s katero so nazadnje razstavljali tik pred prvim zaprtjem javnega življenja zaradi virusa, marca 2020, v MMC Kibla v Mariboru. Divji v srcu so vsaj na začetku sloveli po kritičnosti, neodvisnosti od galerijske politike, celo rahli obrobnosti. Kljub temu je Kobal leta 2016 prejel najvišjo nagrado za umetniške dosežke, nagrado Prešernovega sklada. A ne želi postati persona, ki bi se javno izrekala o dogajanju na področju kulture ali politike. Še vedno se mu zdi, da lahko družbi največ da z ustvarjanjem.