Zlo ne obstaja

za +

Banalnost zla.

Heshmat (Ehsan Mirhosseini), Iranec srednjih let, gleda TV, z ženo debatira o položnicah in slabi hrani ter nakupuje, preklinja teheranski promet in onesnaženost, rešuje mucke, čisti mamino stanovanje, z družino preživlja srečne trenutke. Sredi noči se zbudi, obrije in stušira ter se odpelje v službo, vstopi v svojo pisarno, ošine steno, na kateri na komandni plošči utripajo rdeče lučke, kar ga zmoti le za hip ali dva, saj mirno nadaljuje s svojimi opravki. Pristavi kavo, pripravi zajtrk, spije kozarec vode. Šele ko začnejo utripati zelene lučke, stopi proti okencu poleg komandne plošče, pogleda skozenj in mirno pritisne na črn gumb – in pred našimi očmi obvisi pet moških. Vidimo le njihove noge, ki trzajo. Po nogah jim začne polzeti urin. Heshmat je eksekutor – obesil jih je. Verjetno niti ne ve, kdo so.

V Iranu vsako leto usmrtijo nekaj sto ljudi. Heshmat ni edini eksekutor v tem eposu (omnibusu štirih zgodb), toda vsi niso tako voljni. Nekateri se temu uprejo, recimo Pouya (Kaveh Ahangar), mlad vojak, ki naj bi usmrtil nekega ujetnika, a tudi on začne hitro – ves paničen, tesnoben – konstruirati alternativne scenarije. Kaj če bi našel nekoga, ki bi ga nadomestil in eksekucijo izvršil namesto njega? Kaj če bi nekomu plačal, da eksekucijo izvrši namesto njega? Kaj če bi na smrt obsojenemu rešil življenje? Kaj če bi s tem, ko bi mu rešil življenje, povzročil še hujšo tragedijo? Kaj če na smrt obsojeni ni nedolžen? Kaj če bi preprosto zbežal – in vse skupaj pustil, pa naj se zgodi, kar se mora zgoditi? Ne, eksekucije niso brez posledic. Kako ljudje s tem živijo? »Nedolžnost si hočete kupiti,« vzklikne neki vojak, kot da bi skušal poudariti, da je čiščenje vesti tudi trgovina. »Politika je brez milosti,« slišimo, toda tudi sami ljudje so ravno dovolj spolitizirani, da lahko svoje strašne moralne odločitve pripišejo politiki – represivnemu režimu, ki jih v to sili, strašnim, nečloveškim zakonom, ki jih je treba spoštovati, totalitarni »višji« sili, ki se ji ni mogoče upreti, ker je pač totalitarna, ker si podredi človekovo dušo in telo, ker ubije človekovo neodvisnost in individualnost, ker jih navdaja z občutkom, da pri svojih odločitvah nimajo druge možnosti, potemtakem z občutkom, da so se v težki, strašni moralni dilemi pravilno odločili.

Vsi skušajo nekako racionalizirati in legitimirati svoje življenje v represivnem, avtokratskem režimu, ki pa ne preživi zato, ker ljudem omogoča toliko načinov, da se razbremenijo krivde za svoja dejanja, za svoje kolaboriranje z režimom (za sledenje ukazom, zakonom), ampak prav zato, ker ljudi navdaja z občutkom krivde, ki je najboljše in najfatalnejše lepilo lojalnosti in kolaboracije. V tem smo skupaj! Tu ste najbolj srečni! Ko rečete ne, rečete da! Film Zlo ne obstaja, popolna antireklama za smrtno kazen in dobitnik berlinskega zlatega medveda, je moralka o banalnosti zla. In zlu banalnosti. In vsakdanjem – družinskem, če hočete – življenju zla. To je odlična vivisekcija politike cinizma in sebičnosti – podobno kot nekoč Leonejevi vesterni. Blondie (Clint Eastwood) je v Dobrem, grdem, hudobnem famozno rekel: »Na tem svetu sta dve vrsti ljudi – tisti z nabitimi pištolami in oni, ki kopljejo.« Če bi zašel v tale film, pa bi dahnil: »Na tem svetu sta dve vrsti ljudi – tisti, ki ubijajo, in oni, ki ne ubijajo.« Tistih, ki ubijajo, je precej več. Zato je tudi toliko »moralnih« argumentov za »težke« in »nemogoče« odločitve, za kolaboriranje. Film je posnel Mohammad Rasoulof, ki ga je iranski režim zaprl in teroriziral – in ko se je vrnil iz ječe, je svojega zasliševalca in mučitelja zagledal na banki. Kot da se ni nič zgodilo. Je skočil nanj? Ne. Je kriknil: Pošast! Ne. Posnel je film. In nikar ne mislite, da Heshmat en passant ne zavije tudi v banko. (od 20. maja na voljo v Kinodvoru in na portalu online.artkinomreza.si)