Oxygène

za

Ženska, ki je preveč vedela.

V Kocki se je šest oseb zbudilo v labirintu – niso vedele, kdo so, kje so, kako so tja prišle in kaj naj bi tam počele. V temle ledenem psihotrilerju, ki ga je – med prvim in drugim francoskim lockdownom – posnel francoski kralj groze, gorja in gravža Alexandre Aja (Krvava romanca, Opazujemo te, Piranha, Plazenje), pa se ženska (Mélanie Laurent) zbudi v skrivnostni komori. Ja, tudi njej se zastavijo temeljna eksistencialna vprašanja: kdo sem? Kje sem? Kako sem prišla sem? Kaj tu počnem? A ker ves film – podobno kot Ryan Reynolds v Cortésovem Zakopanem – preživi v tej tesni, omejeni, kokonski, sarkofaški, klavstrofobični, karantenski, neverjetno kinetični komori, tako rekoč negibna, priklopljena na kopico high-tech naprav in sprogramiranih protokolov, intubirana in odvisna od glasu računalnika, na srečo imenovanega M.I.L.O. (Mathieu Amalric), ne pa H.A.L. (a nikoli ne veš), je priložnosti za zastavljanje še drastičnejših, ekstremnejših in grozljivejših vprašanj vse več, še toliko bolj, ker se izkaže, da je komora kriogenična, da je nekje globoko v vesolju, da je Zemljo opustošil virus in da ženski, dejansko znanstvenici, zmanjkuje kisika.

Ostalo ga je le še za približno toliko časa, kot je do konca filma. Ženska – ime ji je Elizabeth Hansen – mora svojemu virtualnemu asistentu zastavljati pravilna vprašanja (s pravilnimi gesli vred), kajti pred njo – in gledalcem – ni le odgovor, ki je tako šokanten, da ga ne odtehta nobeno vprašanje, temveč tudi puzzle, prežet z mučno napetostjo, grozo, nelagodjem, tesnobo in zadušljivimi mentalnimi robovi preživetja, ki preostanek kisika – in časa – režejo tako, kot da bi jih izklesali Sartre, Matrica in Gravitacija. Elizabethin boj za življenje je body horror – monodrama apokalipse, ekstaza nove normalnosti. Aja je v Plazenju žensko soočil z aligatorjem, toda Oxygène, ki bi ga lahko vrteli na triple-billu s sci-fijema Stowaway in Voyagers, ne potrebuje aligatorja – spomini so dovolj krvoločni. (Netflix)