Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti

+ + + +

Portret pisateljice v nastajanju

»Da sem postala pisateljica, /…/ sem se morala naučiti seči v besedo, povzdigniti glas, spregovoriti kanec glasneje in še glasneje, vse dokler nisem spregovorila s svojim glasom, ki sploh ni bil glasen,« Deborah Levy v nekaj besedah povzame svoj umetniški razvoj. Rodila se je (leta 1959) v Južni Afriki in tam tudi odraščala, po očetovi vrnitvi iz zapora, kjer je bil zaradi oporekanja politiki apartheida, pa se je družina preselila v Anglijo. Iskanje korenin in brskanje za spomini, ki jim pravzaprav noče priti preblizu, je popisala v spominsko-esejistični zbirki fragmentov, stisnjenih v štiri dele.

V Vsega tega nočem vedeti se potaplja v lastne spomine in večno brezdomovinskost, ki jo narekuje otroško nerazumevanje sveta, posebej takšnega, utemeljenega na neenakosti in krivicah – te so celo uzakonjene, starši pa so jih s svojim ravnanjem in delom zavračali. Zato je trk odraščajnice s tistim zunaj, kjer je rasno razlikovanje norma in nanjo opozarjajo napisi vsepovsod, toliko trši. Podobno kot recimo Jonathan Franzen v Območju nelagodja se Deborah Levy spominja odkrivanja besed in njihovih pomenov, trenutkov, ko jo je presvetlilo, kaj pomeni recimo ’med vrsticami’ in podobno. To pride polno do izraza ob njenih začasnih bivališčih: ko je oče v zaporu, jo pošljejo k sorodnikom in tam se ji odpre čisto drug svet, saj jo vzgajajo nune in jo učijo brati, potem ko jim zamolči, da to že zna, še toliko bolj, da piše. Piše sezname in proste stavke, dela zapiske in zdi se ji, da se vede kot pisateljica. Kasneje to trenira tudi na Majorki, kamor se zateka v samotni penzion, ali v Angliji, povsod pa si želi izgnanstva iz izgnanstva.

Jezik in vanj položeni nesporazumi, dobesedno razumevanje fraz in postopno vse boljše obvladovanje podzemnega miselnega toka, pa tudi odločitev, da se bo v pomanjkanju druge domovine naselila v jezik, so glavna tema tega pronicljivega, tudi s toplo osmešeno in distancirano, posmehljivo držo zaznamovanega pisanja. Drugi veliki temi sta nepravičnost in podjarmljenost, najprej, ko je še otrok, strežnega in pomožnega osebja, potem postopno tudi vse bolj ozaveščeno razumevanje spolne neenakosti, ki jo razbere iz usode različnih žensk, od George Sand do temnopoltih strežnic, seveda tudi iz lastne ženske usode.

Vsega tega nočem vedeti je zgoščeno, tudi asociacijsko spisana avtobiografija, ki se osredotoča na jezikovno in socialno občutljivost. Svet zoreče pisateljice je poln nesporazumov in aporij, ki jih sama ne zna rešiti. Se pa v spominjanju ozira na te čase z dobrohotnostjo in dobrodušnostjo, ki jo bolj zaznamuje humor kot aktivizem in posmehljivost lastnim napakam in zdrsom bolj kot obsodba v temelju krivičnega sveta. Ta se je v svojem izvornem območju že sesul, vendar iz tega micelija še odganja v drugačnih oblikah.