Dean Komel: Horizonti kontemporalnosti 

+ + + + +

Študija o razumevanju kot mišljenju v paralelah.

Avtor je filozof, ki ne prenaša znanja na bralce. Ne podučuje in ne razlaga. Torej je zanič učitelj, saj od njega ne zvemo, kako se razlikujejo nerazložljivo, nepovedljivo, nepredstavljivo od nedojemljivega, ki pomeni to, česar ni moč dojeti. Enako tudi književnemu kritiku onemogoča, da bi lahko na kratko povzel poante spoznavnih učinkov iz knjige.

Z zgledi ne pojasnjuje, temveč zapleta, ko pod vprašaj postavlja pojme, ki se nam zdijo domači, s tem, da jih postavi v opozicijo do drugih terminov in nas pripravi, da ne sledimo njegovim stranem, ampak da začnemo misliti. Naenkrat se misliti oddalji od razumeti, fenomen ni več enostavni koncept, smisel mu daje razlika med fenomenom časa in fenomenom biti. In um ni isto kot misel. A bistvo misli pripada spominu, ki ga seveda ni brez pozabe, tega, kar smo vedeli, ali onega, kar so vedeli drugi. Zato misel pride in misel tudi uide. Umetna inteligenca resda pozna pomnilnike, ki si zapomnijo vse, toda človek, ki po naravi pozablja, pa postavlja pomnike, ki dajejo prednost nečemu pred drugim, ki torej osmišljajo preteklost, ko jo vpnejo v odnose.

Ko vpelje zmožnost prisluhniti in slišati, nas odpelje od banalnosti situacije, ko nekdo nekaj reče, in mu prisluhnimo, potem pa nadaljujemo tam, kjer smo prej obstali. Ne gre, če res slišimo, kar je drugi povedal, nas šele to pritegne in zapelje v dialog. Ali pa ostanemo brez besed. Bistveno bolj nas nagovori misel, ko ob njej obmolknemo. Šele v molku nastopi smisel in se lahko zmislimo na najpomislivejše.

Odgovor na Heideggrov tekst – Kaj se pravi misliti?