Starizem

Maja Novak

28. 5. 2021  |  Mladina 21  |  Ihta

Najprej o meni, o meni, o meni. Jaz sem svoj najljubši lirski subjekt, tako kot je Rupel Ruplova najljubša dramatis persona. Ti grem zjutraj po mleko in kruh. Na pločniku pred trgovino kombi, mimo ne moreš na desni, mimo ne moreš na levi, Lara Croft bi ga morda preskočila, jaz pa nadrem voznika: »Kako ste parkirali, da pešci ne morejo mimo?« »Pa počakajte, da odpeljem, saj imate čas, zihr ste že v penziji,« de voznik, ki ne kaže znakov odpeljevanja. Povem mu, da je teslo zagovedno, on pa meni nazaj, naj spizdim, da me ne bo več gledal. Dragec, zdaj, ko ste končali hitri tečaj opismenjevanja, zagotovo berete Mladino (Reporter je za tiste v hitrem tečaju predšolske vzgoje), zato naj vam na tem mestu povem, da je bila vaša izjava čisti primer starizma.

Potem je tu moja ljubljena K. Po nekaj mesecih čakanja jo povabijo na operacijo očesa. Ob sedmih zjutraj se oglasi v sprejemni pisarni, ob 7.30 jo vtaknejo v pižamo in posteljo, rekoč, da bo operirana ob enajstih. Ob dveh se vselim k njenim mačkam, ker morajo jesti. Ob pol treh me pokliče, češ da pred njo na vrsto za operacijo čaka še eden. Na prste računam: ura operacije, štiri ure v sobi za okrevanje, okoli osmih bom morala ponjo, da bi jo, slepo na eno oko, pripeljala domov. Okoli treh, ko že norim, ker mrcine mačje preklemanske nočejo jesti, če jim hrane ne postreže njihova mama, nov telefonski klic. Sploh je ne bodo operirali, domov mora, nato pa jo bodo spet postavili na konec vrste čakajočih na poseg.

Kaj ima to s starizmom? Preprosto tole. K. ima 66 let. Nikamor se ji ne mudi, ker je itak že v penziji. Zato lahko hodi na okulistično kliniko znova in znova. Ko bi operacijo, kakršna čaka njo, potreboval mladec v delovni dobi, bi moral tistega dne, ko bi šel pod laser, vzeti bolniško. In ko bi ga po osmih urah čakanja brcnili ven, bi moral ob poskusu naslednjega posega spet vzeti bolniško. Kako veseli so delodajalci bolniških, vemo. Zato več kot po tihem domnevam, da so tistega petka »vzeli naprej« delovno sposobne, K., upokojenka, pa je izvisela, ker enega od očes tako ali tako ne potrebuje, sploh pa je njeno zdravstveno stanje »letom primerno«.

»Letom primerno« je diagnoza, ki so jo postavili moji 86 let stari mami, ki jo noga boli tako, da ponoči ne spi.

Zato sem vesela – vesela! –, da je Dimsi pretrgal začarani krog starizma, ko se je odločil prostovoljno javiti za vršilca dolžnosti direktorja JAK, kljub težkim sedmim križem in enemu titulusu crucis za dobro vago na svojih sivih plečih. Naj izpraši hlače mladim pisateljem moje generacije, ki počasi že vstopa v sedmo desetletje! Naj ponese slavo naše domovine daleč in naokrog! To bo zlahka, hudiča, saj je prav to obljubil kot glavno točko svoje kandidature. Navsezadnje »nekaj malega ve o knjigah«.

Po branju njegovih romanov mu moram pritrditi: »nekaj malega« ve o knjigah. Ampak manj ko bom rekla, manj bo zamer. O gospodu nič slabega: ker mi do penzije, na katero me je obsodilo teslo v kombiju, v resnici manjkajo še štiri leta, me je Rupel navdihnil, naj, potem ko je propadlo vse drugo, iščem nove karierne poti. Prostovoljno se javljam za ministrico za okolje, infrastrukturo in vlivanje plat.

Nekaj malega vem o zidarskem orodju. V Jordaniji, kjer so eni gradili ceste, jaz pa sem bila tajnica, sem videla špohtl (enkrat), kelo (enkrat), plajbo (istotak enkrat), vaservago (uganite, kolikokrat), bormašino (drugič, ker je eno imela moja mama), knauf, kahlice, fuge, faže in dilatacije (to je tisto na avtocestah), vsega tega pa znese deset komadov (po potrebi prispevam slovenske prevode uveljavljenih gradbeniških izrazov, čeprav jih gradbeniki ne bodo razumeli), skratka, deset, kolikor je Rupel spisal romanov. (#metoo! Le da je eden od mojih izšel v kolportaži. Ampak tako kakor Dimsi sem se že zdavnaj odločila, da bom zapustila blatne pisateljske vode, da bi se uveljavila v diplomaciji. O njej nekaj malega vem. Visoke petke moraš nositi in med državniškimi večerjami ne smeš glasno srebati juhe.)

Če ne morem postati ministrica za infrastrukturo, lahko postanem pekovka. Od marca 2020 do danes sem zaradi lockdowna dvakrat spekla nekaj, čemur smo v Jordaniji pravili »šufarice«, biblija kralja Jurija pa to imenuje »unleaven bread«, nekvašeni kruh, ki je po treh urah neužiten. (Moj je bil še boljši: neužiten je bil takoj.) Za pekovski poklic me vrhunsko usposablja dejstvo, da vstajam ob štirih, tako kot vsi drugi peki. Zagotovo tudi Dimsi vstaja zgodaj, saj je vobče znano, da karantanski panterji ne spijo; kako bi spal šele karantanski mucek brez krempljev. Sicer pa o peki vem, da zanjo potrebuješ kvas; to so nekakšne kocke v srebrnem papirčku, ki jih zmanjka takrat, kadar v trgovinah zmanjka toaletnega papirja. Pa jajca, ki so nekakšne kroglice v beli lupini. Drugače povedano, s samozavestjo, ki ti jo da le starostna demenca, se podajam proti novim obzorjem in vem, da bom s svojimi izkušnjami lahko veliko prispevala k prepoznavnosti Slovenije v svetu.

Dobro, si rečem, mogoče bi bilo še bolje, ko bi bili v prihodnje manj prepoznavni; zaradi tvitov in vsega, zaradi česar ponoči skrijem glavo pod blazino in se pretvarjam, da me ni. Ampak Rupel že ve; navsezadnje gre za prepoznavnost njega samega, zdaj se mu je ponudila priložnost, da spet obleče rumeni brezrokavnik, ki sta si ga za časa njegovega ministrovanja delila z Genscherjem, pa tisti šal. Če niso molji že požrli obojega in če ni Rupel brezrokavnika preprosto prerasel.

Nič, taksistka bom. Avto sem vozila samo enkrat v življenju, ko so zadnji blatniki trčili ob nekaj trdega in je oče, ki me je podučeval, kako se prestavlja, rekel: »Jebemti.« Ampak jaz bom taksistka. Zjutraj bom vozila Rupla (če potrebuje mojo številko, mu jo bodo z veseljem dali v DSP, katerega člana sva) na letališče, da bo trosil blagre iz zraka, kakih dvakrat na leto.