Offline brskanje po spletu

Prejšnjo soboto so klasično ponudbo ljubljanske tržnice popestrile stojnice z nenavadno vsebino: med drugim smo lahko kupili denimo nošene spodnje hlačke ilustratorke Petre Korent, zavržene digitalne datoteke članov umetniškega kolektiva FrešTreš ali različne produkte z motivi »eksistencialnih emodžijev« – emodžijev, pod katere avtor Tadej Štrok izpisuje razna nihilistična sporočila. Poleg branjevk smo lahko tokrat na Plečnikovi tržnici podprli tudi mlade slovenske umetnike (in nekaj tujih), ki navdih, motive in koncepte svojih del črpajo iz medmrežja. Pod okriljem ljubljanskega zavoda Aksioma je potekala prva slovenska Yami Ichi tržnica, bolšji trg fizičnih predmetov, ki kažejo koncepte internetne umetnosti.

Yami Ichi, izhaja iz Japonske (v prevodu pomeni »črni trg«), kjer je prvi bolšji trg spletnih relikvij potekal davnega leta 2012. Od tedaj je ta pop-up sejem navduševal privržence internetne umetnosti v prestolnicah po vsem svetu, zdaj pa se je končno zgodil tudi pri nas. Aksiomin projektni prostor sicer pogosto gosti umetnike, ki internetne koncepte prevajajo v oprijemljive predmete ali konceptualne razstave. A dela internetne in postinternetne umetnosti so načelno ustvarjena na spletu in spletu tudi namenjena, zato je prestavljanje tovrstnih del v galerijski kontekst svojevrsten izziv, ki zahteva domiselne prijeme.

Eden najbolj neizogibnih je humor. Tega ni manjkalo niti na sejmu.

Petra Korent (1997), ilustratorka in grafična oblikovalka, ki »v svojih delih skozi humor raziskuje intimnost«, navdih pa pogosto »najde v absurdnih in bizarnih situacijah našega vsakdana«, je denimo ostala zvesta svojemu poslanstvu: prodajala je svoje nošeno, neoprano perilo – od spodnjih hlačk do nogavic. Trg spletne prodaje umazanega perila cveti že dobro desetletje in je tesno povezan z obskurnim fetišem ovohavanja nošenega perila, ki so mu nekateri kupci tako predani, da za nošene spodnjice odštevajo vrtoglave vsote. Petra Korent nam je pojasnila, da se je »pohecala iz internetne subkulture, v kateri je fetišiziranje kosov oblačil popolnoma vsakdanje in masovno prodajano«.

Na sosednji stojnici je svoj projekt Gone Clicking predstavljala Tina Umer (1991), ki živi in ustvarja na Švedskem. Na prvi pogled je šlo za običajno stojnico z ročno izdelanimi preprogami, a po pogovoru z avtorico je postalo jasno, da gre za domiselna konceptualna dela: Umerjeva motive za volnene preproge, ki jih po naročilu izdelujejo maroški partnerji, črpa iz bizarnih targetiranih oglasov spletnega giganta Wish. Ta kitajske proizvajalce cenenih proizvodov povezuje z zahodnimi potrošniki, zaslovel pa je z agresivnimi oglaševalskimi invazijami na družbenih omrežjih, na katerih uporabnikom ponuja bizarne produkte, denimo par umetnih silikonskih testisov za pod kolesarski sedež ali pa nogavice, ki so videti kot kos sveže govedine, pa tudi žepni klistir ali na primer blazino v obliki velikanskega hlebca kruha. Wishevi oglasi pogosto ponujajo tudi lepotne pripomočke in prav tovrstni oglasi so osrednji motivi konceptualnih preprog Tine Umer. Kot pravi, gre za »oglase izrazito dvoumnih predmetov, za katere ni čisto jasno, kaj pravzaprav so, ampak na neki način odsevajo potrošnikove globoke fantazije«.

Za še enega od vrhuncev prvega ljubljanskega sejma internetno obarvanih umetnin so poskrbeli fotografi in vizualni umetniki Teja Miholič, Matic Pandel, Lucija Rosc ter Nik Erik Neubauer, ki so predstavljali projekt Glasuj zame. Ta na analitičen in dokumentaren način obravnava spletno platformo Glasuj zame, ki je bila v prvem desetletju 21. stoletja eno najpopularnejših družbenih omrežij v Sloveniji, kjer so se uporabniki med seboj ocenjevali na podlagi videza. Kot pravi Teja Miholič, je platforma kot umetniški motiv zanimiva zato, ker je »zamrznila v času in tako lahko služi kot zgovoren vpogled v neko specifično obdobje interneta, v spletno estetiko, ki je značilna zgolj za neko obdobje, kot časovna kapsula pa nam omogoča tudi zanimiv vpogled v spletno življenje mladih Slovencev tistega časa«. Glasuj zame je torej kot žuželka v medmrežnem jantarju, iz katere se lahko veliko naučimo o lokalni internetni pradavnini. Pa tudi to, da »lestvico desetih najbolj vročih fantov v Sloveniji že dobro desetletje krasijo isti ljudje«.

Ljubljanski Yami Ichi je potekal v sklopu projekta MemesteticA, ki preučuje odnos med spletnimi memi in sodobno umetnostjo. Zaradi tega projekta, ki ga kurira italijanska umetnostna zgodovinarka in kuratorka Valentina Tanni, je Ljubljano obiskal tudi mednarodni kolektiv Clusterduck, ena najvidnejših umetniških skupin, ki delujejo na področju internetne umetnosti. Te dni v Aksiomi predstavljajo projekt Meme Manifesto, ki nastopa v različnih medijih: razstavljajo denimo zbirko klasičnih spletnih memov, te pa potem analizirajo v knjigi The Detective Wall Guide, ki je izšla pri Aksiomi. Še ena priložnost torej za poglabljanje v precej duhovito umetnost, ki črpa iz našega v splet priklopljenega vsakdana.

Razstava:
Clusterduck: Meme Manifesto
Kje: Projektni prostor Aksioma, Ljubljana
Kdaj: do 4. junija 2021