Sons of Kemet: Black to the Future

+ + + +

Sons of Kemet ni vsakdanji jazzovski kvartet. Londonski stroj neobrzdanega žanrskega jezika in mini plehgodbene sestave uporablja nenavaden arzenal: dve bobnarski bateriji – ki neprestano v dialogu pleteta goste (poli)ritmične pletenice –, tubo v vlogi basa in različna pihala, najpogosteje saksofon ali klarinet. Tega gibko čudovito, včasih himnično divje, drugič gromko jezno, spet tretjič senzibilno melodično z navidezno lahkoto vihti vodja, avtor vse muzike in mastermind Shabaka Hutchings, sicer šef še ene zasedbe Shabaka and the Ancestors in član trojca The Comet Is Coming. Hutchings je poleg tega najbolj spoštovan in izpostavljen akter londonskega glasbenega novega vala, ki se je v zadnjih letih, tudi čezžanrsko, razvlekel od podzemnih klubov novih plesnih smernic do elitnih kulturnih ustanov, kot sta Barbican in Tate Modern.

Čeprav smo v zadnjem petnajstletju priča nekakšnemu revivalu plehmuzik, ki znajo nagovarjati mlajše svetovne publike, skupine Sons of Kemet nikakor ne moremo dodati na ta seznam. Seveda pri njej ne moremo spregledati odtisa hrupa neworleanških povork, a še bolj raznih karibskih muzik, od soce do duba. Predvsem pa gre za svojstven izraz jazzovske govorice in edinstvenega (polimproviziranega) postopka, ki je izrazito sodoben, čeprav zavestno vpet v tradicije črnih muzik z obeh strani Atlantika.

Black to the Future je četrti album zasedbe in prihaja po njenem velikem metu, po prvem sodelovanju z jazzovsko velikanko Impulse! z naslovom Your Queen Is a Reptile. Pričakovanja so bila ogromna, način dela pa praktično isti. Hutchings je izdelal melodije, zamisli ali motive, ki pa so bili namerno ohlapni, vsak član benda pa je imel svobodo interpretacije in dodajanja. Vse posnetke na plošči so naredili v največ dveh poskusih, ki sta se začela s krožnim, počasnim preigravanjem, s čimer so ustvarili delovno okolje komunalnosti, v katerem nazadnje ni več bistveno, kaj točno igra posameznik.

Tudi zato glasbo skupine Sons of Kemet spet odlikujeta občudovanja vredna tekoča uigranost in jasen, družbeni in ontološki angažma. Početje skupine rezonira razvejeno tradicijo glasbenodružbenega kapitala, ki so ga ustvarile črnske kulturne formacije, in zato nujno hkrati tudi njihovega družbenega boja. Preteklosti in sodobnosti. Drža, ki jo tokrat izčisti največja druščina gostov na katerikoli plošči zasedbe doslej. Black to the Future je od preteklih izdelkov ustroja manj živahen in živ, je zrel in urejen. Z manj frenetičnega glasbenega naboja. Kar je deloma paradoksalno – album, ki ima najbolj artikulirano sporočilo – med drugim zaradi številnih gostujočih vokalistk in vokalistov –, je tudi najmanj divji. Sons of Kemet gradi diskografijo, ki ji grozi status epohalnosti, a se ves čas ozira in opozarja na komunalnost ustvarjalnosti, v preteklosti in prihodnosti. Nikoli ne pozabi, od kod prihaja(š). V spominu je moč!