Slavko Pregl: Prodajalci megle

+ + +

Operacije z ničlami

Že v prejšnjem romanu, Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ki je nastal v sodelovanju s pričevalcem s terena in poznavalcem prikritega umetnostnega zakulisja in nabavnih verig Leonom Pogelškom, se je Slavko Pregl (rojen leta 1945) lotil temne strani trga umetnin in zdi se, da je zdaj zakonitosti in špekulativno naravo tega samo še malo razširil. Na družbo nasploh.

Prej je bila kar cela zbirka reprezentativnih kosov izdelana in donegovana, torej postarana, na obrtno spretnem srbskem podeželju, zdaj gre za nič manj kot Velazquezovega Prodajalca vode, pa ne tistega znanega, temveč za sliko dvojčico, z vsem, kar spada zraven, od bogato nakrancljanega okvirja do kompozicije in detajlov, ki sodijo k poslikavi vsakdanjega življenja izpred štiristo let. Slika se nenadoma pojavi iz nekatalogiziranih delov Ermitaža in vpletejo se lokalni mešetarji in njihovi zahodni kolegi. Seveda, gre za konspirativne zadeve, ki zahtevajo molčečnost še bolj kot znanje in omreženost; Velazquez nima papirjev, nikjer ni zapisov o obstoju ali načrtu za sliko, torej je treba zgodbo slike, njen rojstni list in biografijo, ki naj opere bodočega lastnika, še izpisati.

Pri tem na povabilo angleškega kolega sodeluje slovenski nekdanji založnik in zdaj galerist, ki mu je banka ravno zavrnila podaljšanje posojila, kar ga zjezi, upravičeno, poleg tega mu doma ukradejo slike še kar znanih domačih slikarjev. Pregl se veselo pase na podrobnostih biznisa, opremi restavracij in vanje posedenih bolj ali manj kriminalcih različnih kalibrov, strokovnjakih za starine s certifikati, neogibnem členu v verigi, ki naj pričara avtentičnost umetnine. Posveti se tudi karieri kupca, tajkuna, ki umetnostnozgodovinsko podkovani hčeri izpolni vsako željo, pa naj ji ne bi kupil Velazqueza, če ji ga že lahko.

Ko slika postane predmet bančnega jamstva, se nam zdi, da razumemo Brechta, ko pravi nekaj v stilu, da sliko ukrasti ali ponarediti ni nič v primerjavi s tem, kako jo cenovno napihniti kot jamstvo in potem v hipu izpihniti v predmet brez cene – če to komu ustreza. Gre za špekulantsko naravo kapitala v segmentu hitre rasti in še hitrejših padcev in v Preglovi zgodbi ni nedolžnih, so samo različno vpleteni in za to tudi različno nagrajeni – nekateri celo z odlivi, čeprav bodo glavnino na koncu tako ali tako plačali davkoplačevalci. To zbuja iskreno čudenje, ob odsotnosti kazenskega pregona in nedvomni nedolžnosti vseh vpletenih, celo enega od mednarodnih pobudnikov celotne goljufije in ceno napihljive akcije.

Pregl področje dobro pozna, tokratno okolje je za stopnjo višje in bolj kultivirano od prejšnjih neposrednih proizvajalcev starin in brskalcev po podstrešjih. Učinek pollegalnega bogatenja, ki prežema v romanu opisano družbo in druščino, pa pušča nekoliko slab priokus, ko ga prevedemo iz (umetnostno)kšeftarskega v druge družbene podsisteme.