Black Midi: Cavalcade

+ + + +

Black Midi – britanska art rock senzacija, ki med vsemi opevanimi bendi na cvetoči južnolondonski »postpostpunk« sceni dviguje največ prahu – zdaj navdušuje z drugo dolgometražno ploščo, s katero ga bo dvignila še več. Že pred izdajo prvenca so jo ljubitelji drzne kitarske glasbe okronali za eno najobetavnejših eksperimentalnih zasedb, po izjemni plošči Schlagenheim pa se je hype le še stopnjeval. Ena od glavnih odlik bendove glasbe je nepredvidljivost, zato preprosto ni bilo mogoče pričakovati, v katero smer bodo člani zasedbe zavili z novo ploščo Cavalcade. Sodeč po eklektičnosti dosedanjega opusa smo vedeli le, da lahko zaidejo marsikam, zdaj pa vemo tudi, da je prav vsak izmed 623 zavojev, ki jih zasedba naredi na tej avanturistični plošči, milo rečeno vznemirljiv.

Pa seveda tudi nepredvidljiv: Black Midi vztrajno preseneča celo znotraj posamičnih skladb, ki so tako tehnično kompleksne, večplastne in žanrsko pestre, da včasih zvenijo kot več komadov v enem, a bend to shizofrenost gladko poveže z domiselnim aranžiranjem. Kaotično pestra in intenzivno eklektična je seveda tudi plošča kot celota, vendar zaradi premišljene dramaturgije vseeno zveni kakor lepo zaokrožena zgodba. Med vsemi podobnimi zasedbami oziroma mladimi britanskimi bendi novega vala žanrsko neobremenjenega postpunka – kot so recimo Squid, Shame, Dry Cleaning, Black Country, New Road – je Black Midi tisti, ki se najbolj spogleduje z jazzom. Poslušalca pogosto šokira z izbruhi skoraj freejazzovskega kaosa, ki se pod izurjenimi prsti mladih šolanih glasbenikov nato pretanjeno sestavi nazaj v red, spet zmelje v kaos … in tako naprej. Umirjeni trenutki na plošči delujejo kot nujno potreben oddih od rafalov hrupa, hkrati pa učinkujejo kot vezivno tkivo, ki ploščo poveže v kohezivno celoto. Z umiki nasičenih kitarskih aranžmajev naredi prostor za edinstveni vokal Geordija Greepa, ki lucidno mračna besedila navadno dostavlja z globokim, nekoliko trpečim croonerskim glasom, kdaj drugič pa v spoken-word, postpunkovski in celo nekoliko gospelovski maniri.

Poleg intenzivnega jazza ploščo zaznamujejo tudi vplivi avantrocka, noiserocka, (post) punka, progresivnega rocka in celo bosse nove. Nekajkrat preseneti z art pop baladami, pogosto pa se zasidra v mathrocku. Ja, glasba zasedbe je izrazito matematična, tehnična, njeni člani pa so virtuozni mojstri svojih glasbil, ki se pri dokazovanju sposobnosti še zdaleč ne zadržujejo, kar bi lahko bil dvorezen meč: pri tako piflarsko tehnični glasbi je meja med poslušljivo muziko in takšno, ki zveni kot pretenciozno bahanje z veščinami, izjemno tanka. Black Midi se tej meji pogosto približa, a je skoraj nikoli ne prestopi. Skoraj.