Pismo za prihodnost

V proizvodni hali v enem od številnih industrijskih objektov, ki so bili nekoč združeni v veliko Mariborsko tekstilno tovarno (MTT), ponos našega drugega največjega mesta in največji obrat s tekstilno industrijo na območju nekdanje Jugoslavije, so še nedavno brneli stroji, ki so navijali bale blaga, narejene v sosednji hali. Zadnjič so jih prižgali leta 2014, potem pa jih ugasnili in skupaj z drugimi stroji prodali. Ker so že leta prej enako usodo doživele tudi vse druge hale in okoliška poslopja, je s tem propadel še čisto zadnji branik nekoč mogočne mestne tekstilne industrije. Skoraj stoletne zgodbe s številnimi vzponi in padci je bilo konec.

Danes se po tej hali in nekaj sosednjih spet lahko sprehodimo. Na enem od tramov nas preseneti poster s podobo Esmeralde, junakinje prve mehiške telenovele, predvajane pri nas. Na drugem so prilepljene razglednice, pa listek s telefonsko številko ginekologa. Sanitarije so v razsulu. Z rjastega stropa vsake toliko pade kaplja vode.

A raje ne glejmo preveč navzgor, paziti moramo, kod stopamo. Predvsem zato, da ne bi pohodili katere od umetnin (to je dovoljeno le potepuški mački, ki je tovarno vzela za svoj dom), ki so se namesto nekdanjega proizvodnega vrveža začasno naselile v ta prostor. Na tleh, natanko tam, kjer so nekoč stali stroji in neutrudno, iz izmene v izmeno, navijali bale blaga, se zdaj denimo razprostirajo beli pravokotniki iz soli. Veliki so prav toliko kot nekdaj stroji in zdi se, da so se ti kot nekakšni duhovi vrnili »domov«.

Duhove strojev je priklicala v Veliki Britaniji živeča grška umetnica Danae Stratou, ki smo jo pri nas doslej po krivici še najbolj poznali kot ženo ekonomista Janisa Varufakisa in domnevno protagonistko skladbe Common People, velikega hita 90. let, v katerem je brit pop zasedba Pulp pela o nadobudni umetnici, vajeni razkošja, ki bi rada spoznala, kako živijo »navadni« ljudje«. Zdaj je pozornosti končno deležno njeno delo in spoznamo jo kot zelo občutljivo umetnico. Podoben, le bistveno večji projekt je septembra lani postavila že v nekdanji tekstilni tovarni v grškem Patrasu, ki so jo ustanovili njeni predniki po očetovi strani in je bila nekoč največja grška tekstilna tovarna, v devetdesetih pa je neslavno propadla, podobno, kot se je z razmahom globalizacije zgodilo z večino evropske tekstilne industrije in tudi z mariborsko MTT. Zato ne preseneča, da je Danae Stratou pritegnila tudi njena zgodba in podobno, kot je v Patrasu s soljo orisala 90 mest, kjer so nekdaj stali veliki stroji, jih je v Mariboru orisala devet. Zakaj je uporabila ravno sol? Ker je to surovina, ki jo v tekstilni industriji uporabljajo za čiščenje tekstilnih vlaken. A tudi zato, ker je konzervans, ohranjevalka spomina.

To je le eden od številnih pronicljivih umetniških projektov, ki so jih ustvarili tuji in domači umetniki, nekateri posebej za to priložnost, ter bodo še vse do 18. julija na ogled v nekdanji tovarni MTT, ki jo je za svoj razstavni prostor izbral EKO 8, Mednarodni trienale umetnost in okolje. Trienale je že sam po sebi velik dosežek, saj ga je ambiciozna ekipa iz Umetnostne galerije Maribor (njeno jedro sestavljajo vodja projekta Simona Vidmar, njen pomočnik Jure Kirbiš in direktorica galerije Breda Kolar Sluga) letos povsem prerojenega prebudila iz dolgoletnega spanca. Zadnja leta niso povsem vedeli, kaj bi z njim, tuhtali so, ali bi njegovo sprofilirano izročilo nadaljevali (trienale je bil ob svojem nastanku leta 1980 zastavljen kot vsejugoslovanska razstava in se je osredotočal na ožje področje, na povezavo med umetnostjo in ekologijo) ali zagnali čisto nov trienale. Na koncu so se odločili, da ohranijo starega, ki ima že skoraj štiridesetletno tradicijo, vendar pod novim, razširjenim imenom in poslanstvom. Rezultat je izjemen. Ne le, da so zadeli v polno, ustvarili so enega letošnjih najpomembnejših in najpogumnejših kulturnih projektov.

Za to je po svoje zaslužna že sama lokacija, ki so jo izbrali za tokratni trienale. Poslali so ga namreč ven iz galerije, v enega od degradiranih predelov Maribora, v Industrijsko cono Melje, v tamkajšnji zapuščeni kompleks tekstilne tovarne MTT, kjer razstave praviloma ne bi pričakovali – in res jo je bil precejšen izziv postaviti, četudi je le streljaj od mestnega središča in reke Drave, saj so morali najprej vzpostaviti najosnovnejšo infrastrukturo, ki bi bila v galeriji samoumevna. Ekipa neutrudnih čistilk je več tednov ročno pometala prašne hale, potegniti so morali na stotine metrov električnih kablov, pripeljali stranišča za obiskovalce. A četudi razstavišča ni bilo enostavno vzpostaviti, je bila odločitev o izbiri ostalin tovarne MTT v vseh pogledih presežna.

Že zato, ker lahko s tem pobliže spoznamo zgodovino tega prostora in njegove protagoniste. Med slednjimi je poleg delavcev, ki so desetletja tkali tekstil, eden ključnih prav gotovo Josip Hutter, kočevski Nemec, ki se je v Maribor preselil leta 1922 in kmalu zatem ustanovil tekstilno tovarno Hutter & drug. To sicer ni bila prva tovrstna tovarna v mestu, bila je druga, je pa zrasla tik ob prvi in se sčasoma zelo razširila, saj so se objektu za izdelavo hlačevine kmalu pridružili še tkalnica klotov, predilnica, sukalnica, tkalnica za svilo in številni drugi proizvodni obrati. Do leta 1940 je površina tovarniških zgradb ustrezala že površini skoraj petih nogometnih igrišč. Enega od objektov – vsi so bili presenetljivo modernistični in za tisti čas zelo napredni, podobno kot druge Hutterjeve investicije, denimo Hutterjev blok in Hutterjeva kolonija – je krasil tudi 70-metrski dimnik, ki bi bil, če bi še obstajal, še vedno najvišji objekt v Mariboru.

Hutter ni bil enoznačen lik; na območju tovarne je dal leta 1937 denimo postaviti kip predice v slovenski narodni noši, je pa tovarna med drugo svetovno vojno delala za nemškega okupatorja in tako je bila po vojni denacionalizirana, Hutter pa se je kasneje izselil v Avstrijo. Gotovo ni naključje, da je prav Hutterjeva tovarna postala sedež novoustanovljenega državnega podjetja MTT, kjer so združili vse tekstilne tovarne v Melju, do leta 1963, ko je Hutter umrl, pa še večino drugih mariborskih tekstilnih tovarn. V najboljših časih, leta 1982, je bilo v podjetju kar 5070 zaposlenih. Z razpadom Jugoslavije se je začela agonija in danes na tem območju ni več tekstilne dejavnosti.

Mnogi, med drugim tudi zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak, so prepričani, da bi morali vsaj del tovarne ohraniti kot spomin na nekdanjo dejavnost in z njo povezan razvoj. Ali se bo to res zgodilo, bo pokazal čas. Slaba banka je še zadnje Hutterjeve objekte v lasti države prodala leta 2019, na pobudo kulturnikov (Umetnostne galerije Maribor, Centra za kreativnost in mariborske izpostave Zavoda za varstvo kulturne dediščine) jih je odkupila mariborska občina, ta pa vanje še dobro desetletje ne sme posegati, saj je na njihovo streho pritrjena elektrarna iz solarnih panelov, sofinancirana z evropskimi sredstvi. Prav zaradi te varovalke, ki trenutno preprečuje rušitvena in gradbena dela, je bilo v nekdanji tovarni MTT tudi mogoče izpeljati umetniško razstavo.

Lokacija pa še zdaleč ni edino, zaradi česar je razstava presežna. Tudi vsebinski obrat h okolju se je izkazal za še kako aktualnega in smiselnega, saj bodo okoljska vprašanja zaradi segrevanja ozračja v naslednjih desetletjih ena ključnih. Umetniški vodja EKO 8, britanski kustos Alessandro Vincentelli, se tega zaveda in ob snovanju razstave je napisal Pismo za prihodnost (in tako naslovil tudi razstavo), v katerem izhaja iz spominske plošče, ki so jo leta 2019 na Islandiji postavili prvemu tamkajšnjemu ledeniku, ki je status ledenika izgubil. Vendar mu bodo v naslednjih dvesto letih sledili še vsi ostali islandski ledeniki. Ob tej presunljivi napovedi, ki nas »izstreli v prihodnost in hkrati opominja na skupno preteklost«, se je Vincentelli vprašal, kako bi to žgočo problematiko lahko obdelali v nekdanji tekstilni tovarni. Rdečih niti je bilo ogromno, navsezadnje je tekstilna industrija danes eden največjih onesnaževalcev okolja. Predvsem pa si je želel, da bi z glasovi povabljenih umetnikov in razstavljenimi umetninami med seboj prepletli »temeljna okoljska vprašanja«.

Prepričan, da to je mogoče, je k sodelovanju povabil avtorje, katerih dela »povezujejo generacije in širijo znanje«. Med njimi so tudi umetniki, ki so se okoljskih vprašanj lotevali že v daljnih šestdestih in sedemdesetih letih. Poleg svetovno prepoznavne Yoko Ono, ki na razstavi sodeluje s faksimili svojih navodil za življenje, mednje sodita še domača umetnika, 94-letni filmski dokumentarist z izrazito družbenokritičnim pogledom Mako Sajko, ki je v presunljivem kratkem eksperimentalnem filmu Strupi že leta 1964 prikazal strahotno onesnaževanje jugoslovanske industrije, in Stane Jagodic, ki se ob risbah in kolažih predstavlja še z delom Eko dizajn (1986), nekoč belo, zdaj pordečelo (okrvavljeno?) srajco, na kateri so imena bližnjih in daljnih krajev, ki jih je prizadelo človekovo onesnaževanje.

Med sodelujočimi umetniki so še svetovno prepoznavna slovenska umetnica Marjetica Portč, ustanovitelj glasbene skupine Cabaret Voltaire in snemalec zvokov narave za BBC-jeve dokumentarne serije z Davidom Attenboroughom Chris Watson, pa Polonca Lovšin, Jasmina Cibic, londonski studio ScanLAB Projects, Maxime Berthou & Mark Požlep, Vadim Fiškin, Nina Slejko Blom & Conny Blom ... in pa grški umetnik Antonis Pittas z največjo instalacijo trienala, ki se razteza čez kar polovico hale, v kateri so nekoč stali stroji za navijanje bal. Instalacija Opeko po opeko, pri kateri črpa iz svojih prejšnjih projektov, ki so jih spodbudili hongkonški protesti proti ekološki krizi, kjer so se protestniki pred policijo branili z iz pločnikov iztrganimi granitnimi kockami, je zgrajena iz več kot 1500 rabljenih opek, ki so jih organizatorji trienala kupili prek spletnega oglasnika Bolha. Na njih so izpisana številna znana protestna gesla, tudi How dare you (Kako si drznete) mlade švedske okoljske aktivistke Grete Thunberg, obiskovalci pa lahko gradijo tudi svoje protestne instalacije.

Po koncu trienala bodo opeke spet postale gradbeni material. A ta bo zaznamovan s spominom, z zgodbami o propadli tekstilni industriji, varovanju okolja, pravici do protestiranja. Z njimi bo zaznamovana tudi sol, ki jo je pri svoji instalaciji uporabila Danae Stratou in s katero bodo naslednjo zimo spet lahko solili mariborske ulice. Upajmo, da bo tudi pečat, ki ga bo pustil sam trienale, tako močan, da bodo načrti za korenito preurejanje območja nekdanje tovarne MTT, do katerega bo sčasoma zagotovo prišlo, karseda trajnostni in spoštljivi do dediščine.

Razstava:
EKO 8,Mednarodni trienale umetnost in okolje / Pismo za prihodnost
Kje: nekdanja tovarna MTT, Maribor (organizatorji priporočajo, da za izhodišče vzamete naslov Ulica heroja Šaranoviča 36, od koder vas od razstave loči le še sto metrov hoda proti tovarni MTT)
Kdaj: do 18. julija 2021 (med ponedeljkom in soboto od 11. do 19. ure)