Gol, bos, sam

Kočevski rog na Dolenjskem večina bržkone najprej poveže s tem, da je bil med drugo svetovno vojno v njegovih gozdovih nekaj časa sedež Osvobodilne fronte in poveljstva slovenskih partizanskih čet. Zaznamovan je tudi s tem, da so v njem grobišča žrtev povojnih pobojev. A prostor s takšnim zgodovinskim pomenom je lahko tudi prostor intimne kontemplacije. To je z zadnjim projektom dokazal Borut Peterlin, eden najboljših, tudi mednarodno priznanih slovenskih fotografov, med drugim nekdanji Mladinin fotograf in urednik fotografije, saj se je lani, v času prve karantene, odločil za kratke etape samoizolacije v Kočevskem rogu, med katerimi je ustvaril serijo fotografij, ki bo pod naslovom Nova Zemlja od 10. junija na ogled v Atriju ZRC v Ljubljani.

Pred desetletjem se je Peterlin, ki je takrat še delal pri Mladini, navdušil nad fotografijami, narejenimi z mokrimi kolodijskimi ploščami na steklu, kar je ena prvih fotografskih tehnik (izumljena je bila leta 1851), ki pa je v današnjem času že skorajda izumrla, zanjo fotograf namreč potrebuje precej časa in potrpljenja. Za fotografiranje uporablja starinski fotoaparat na meh, s katerim je objekte teže izostriti. Ko mu to uspe, v fotoaparat vloži kaseto s stekleno ploščo, premazano s kolodijem s primesmi bromidnih in jodidnih soli, ki se v naslednji fazi potopi v srebrovo nitratno kopel. Po triminutni kemijski reakciji je steklena plošča občutljiva za svetlobo in – še obvezno mokra – pripravljena za fotografiranje. Med fotografiranjem mora biti portretiranec popolnoma pri miru, ploščo pa je treba razviti takoj, ko je fotografija posneta, zato mora imeti fotograf studio tam, kjer fotografira, ali pa ključne pripomočke ves čas pri roki. Kljub temu tehnika, kar zadeva tonaliteto in ločljivost, še danes nima konkurence, zaradi česar je navdušila tudi Peterlina, ki je nekaj prvih mokrokolodijskih fotografij objavil celo v Mladinini rubriki Portret.

Od tedaj je tehniko izpopolnil do perfekcije, a manjkal mu je performans, obred. »Razmišljal sem samo o fotografiji, ki sem si jo zamislil, in bil pripravljen zanjo narediti vse, namesto da bi bila fotografija zadnja stopnička celotnega procesa. Zato sem bil toliko bolj pod stresom, če mi kdaj ni uspela. Gnal sem se za podobo, ki obstaja v bodočnosti, čeprav mi je blizu filozofija Eckharta Tolleja in Alana Wattsa, ki govori o življenju v sedanjem trenutku. Potem pa sem začel na fotografijo gledati kot na obred in uživati v procesu. Če v tem procesu ena fotografija ne uspe, ni nič hudega, greš naprej. To je bila res velika sprememba v mojem načinu razmišljanja, prelomna točka zame,« razlaga fotograf, ki mu je ravno zato, ker je spremenil način dojemanja fotografskega procesa, v Kočevskem rogu uspelo narediti najboljše mokrokolodijske fotografije do zdaj.

Ni fotografiral zgolj narave, kar je sicer značilno za številne njegove fotografije, temveč je v središče zanimanja postavil sebe, svoje obrede, ki jih je gol in bos izvajal v gozdu, se povezoval z naravo in s samim seboj ter se učil ignorirati glas v glavi, ki nas zasleduje v vsakdanjem življenju in notranji mir podira s šumi iz zunanjega sveta: dolžnostmi in obveznostmi, telefonskimi klici, vsem balastom družabnih omrežij. Med obredi in pripravo fotografij se je tudi snemal, saj ima na YouTubu že nekaj časa vlog, zelo priljubljen med fotografskimi navdušenci v tujini.

Zaslužna za njegov preobrat je tudi feministična konceptualna umetnica kubanskega rodu Ana Mendieta (1948–1985), ki je za umetniški medij večinoma uporabljala svoje telo, poleg krvi, s katero se je izražala, in raziskovanja nasilja nad ženskami, ki je bilo pomemben vidik njenega dela, pa so jo zanimali tudi verski obredi, med drugim majevski in inkovski. »Ana Mendieta je, potem ko sem si ogledal njeno razstavo v muzeju Martina Gropiusa v Berlinu, gotovo poskrbela za kvantni preskok v moji miselnosti. Fascinacija nad majevsko in inkovsko kulturo jo je pripeljala do kiparjenja v njihovem slogu, a ko je kip končala, se ji je zdelo njeno delo nepristno, ponarejeno. Ni imelo prave energije in zanimalo jo je, zakaj. Nazadnje je ugotovila, da zato, ker pri izdelavi ni šlo za umetnost, ampak samo za posnemanje objektov, ki so bili uporabljeni pri nekih obredih. Morala bi posnemati celoten obred, in to je potem tudi storila,« pravi Peterlin.

Sam se je, navdihnjen z njenim delom in opremljen z novimi spoznanji, v globinah Kočevskega roga prvič utaboril marca lani. Epidemija koronavirusne bolezni, ki je ustavila nekatere njegove projekte, je bila za to kot naročena. Svojega sanjskega projekta se je lotil z enakima strokovnostjo in resnostjo, kot bi se plačanega projekta za kateregakoli naročnika. S seboj v gozd je vzel le zvesto psico, nekaj knjig, osnovne hrane in pijače ter starodobni land rover s prostorom za spanje ter prenosnim studiem za fotografiranje.

Največ je v gozdu preživel po šest dni skupaj, več niti ne bi bilo mogoče, ker je vezan na vodo, brez katere izdelava mokrokolodijskih fotografij seveda ni mogoča. »Nazadnje sem jo iskal po vseh mogočih kočevarskih vodnjakih in sem ter tja ven povlekel še kakšno žabo,« se nasmehne. »Sicer pa mi niti ni do tega, da bi bil v enem kosu v gozdu ne vem koliko časa, moj projekt ni projekt preživetja v naravi. Iščem samo idealne okoliščine za ustvarjanje. Skoraj pomembneje je, da sem samoizolacijo v gozdu ponovil večkrat in vsakič odkril kaj novega.«

Fotografska razstava:
Borut Peterlin: Nova Zemlja
Kje: Atrij ZRC, Ljubljana
Kdaj: od 10. junija do 15. julija 2021