Nataša Berk, interdisciplinarna umetnica z izmuzljivo identiteto in podobo

»Zamisli si abstraktno umetnino.« Prostor, kjer bi morala viseti abstraktna umetnina, je prazen, na sredini sameva le miniaturen samolepilni listek z omenjenim napisom. Zamišljena umetnina je torej lahko ogromna ali pa čisto majhna, kakor si kdo zaželi. Ali pa bi si rad predstavljal serijo fotografij – mogoče barvnih? Brez težav, na steni je prazen okvir, kot nalašč za popolno fotografsko serijo. Mariborska umetnica Nataša Berk (rojena leta 1978) serijo »Imagine More« (Več si predstavljaj / Predstavljaj si več) ustvarja že skoraj deset let. Zadnja izdaja, znotraj katere je v galerijski prostor postavila prazne medijske nosilce z listki, na katerih je pisalo, kaj naj si zamišlja obiskovalec, je bila prejšnji mesec na ogled na skupinski razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih v ljubljanski Galeriji Škuc. Zaradi dejstva, da je pandemija otežila dostop do galerijskih prostorov in je bilo celo bolj praktično, če smo si umetnine kar predstavljali, se projekt odlično ujema s trenutnimi časi, a ustvarjen je bil iz drugih vzgibov, kot razočaran odziv na odnos ljudi do sodobne umetnosti.

Diskurz o sodobni umetnosti je v zadnjem desetletju postal še bolj zaničevalen, vendar je Nataša Berk že ob umetniškem programu EPK Maribor leta 2012 opažala, da za ljudi očitno nima smisla. »Ves čas poslušamo kritike, kaj sploh je to, to bi lahko naredil otrok ... rekla sem si: če so ljudje tako kritični, naj si sami zamislijo, kaj bi radi gledali, kaj zanje sploh je umetnost.« Serijo je leta 2013 predstavila tudi v Brunecku na Tirolskem. Tam je razstavi sledil pogovor z umetnico, ki je obiskovalcem, nekoliko nejevoljnim, ker so pričakovali umetnine, dobili pa napise »predstavljaj si«, pojasnila koncept razstave. Navzoče je nato vprašala, kaj si predstavljajo na praznih mestih, in ugotovila, da so za večino to umetnine, ki jih že poznajo, na primer dela Jacksona Pollocka. »Dejala sem: v redu, zdaj pa poskusi priti prek tega, kar že poznaš. To je delo umetnika. Ve, kaj vse je že bilo narejeno, zato mora ustvariti nekaj novega.«

Nataša Berk je ena bolj fascinantnih domačih večmedijskih umetnic, njeno delo sega na najrazličnejša področja in se upira oznakam; rada provocira in šokira. »Če bi me kdo rad stlačil v predalček, se izmuznem. Tega ne delam nalašč, le moj značaj je tak, da želim, če mi kdo prilepi oznako, takoj pokazati, da nisem samo to, ampak tudi vse drugo,« pravi. Njeni projekti so pogosto kritični do tega, da se v umetniškem svetu namenja preveč pozornosti imenom; umetnik postane »brand«, in ko se to zgodi, kakovost njegovih del pogosto ni več v prvem planu. V galeriji 0,04 m3, najmanjši galeriji v Mariboru, katere ustanoviteljica je, je lani začela z organizacijo serije anonimnih razstav – gostujoči umetnik pod njimi ni podpisan in od občinstva je odvisno, ali bo ugotovilo, kdo stoji za razstavljenimi deli.

Sama kult umetnika dekonstruira z izmuzljivostjo lastne identitete – in podobe. Naslov njene razstave iz leta 2015 je dovolj zgovoren: »Berk je zgolj iluzija«. V umetniškem projektu Censored (Cenzurirano), ki ga izvaja od leta 2016, cenzurira svoj obraz na vseh fotografijah, ki krožijo po družbenih omrežjih in medijih. Ima tudi okoli dvajset različnih psevdonimov z lastnimi osebnostmi in imeni: kustosinja Mojca Lešnik, glasbenica Hildegard Stein in tako dalje. Kako praktične so lahko različne osebnosti, je ugotovila na akademiji – študirala je nove medije na dunajski akademiji za likovno umetnost –, kjer so morali študentje vsak semester predstaviti svoje delo. Prvi semester je predstavila video, v naslednjem pa se ji je zdelo, da nima nič boljšega. Tako je še enkrat pokazala isti video – s to razliko, da je dejala, da ni njen. »Profesor je rekel, da se mu je zdela ideja zanimiva, da moram paziti le na to, da nimam vseh odgovorov o delu, če ni moje.«

Leta 2004 je idejo o različnih identitetah prvič prelila v prakso v projektu Polyplay: ustvarila je bend, v katerem je vse vloge odigrala sama. »Vedno sem si želela biti v bendu, zato sem ga naredila kar sama. Prijatelj me je naučil igrati bobne, bas kitaro sem se naučila po posluhu, sintesajzer sem znala sama, ker sem hodila h klavirju, tudi petje mi je šlo.« Večinoma so njeni alter egi ženske, moški, slikar starejše generacije Ernst Martin Paak, je bil en sam, kajti kljub temu da se s psevdonimi osvobodi določenih inhibicij in si dovoli biti kaj, kar sicer ni, na svet še vedno gleda skozi ženske oči.

Pravkar se pripravlja na enomesečno delovno bivanje v rezidenčnem ateljeju Azil na ljubljanski Metelkovi, ki se začne prvega julija. Tam bo na ogled njena razstava, ustvarila pa bo tudi intervencijo v javni prostor, s katero bo na Metelkovi pustila svoj pečat. Pri tem ji bo za zgled delo Josepha Beuysa, nemškega kiparja in uprizoritvenega umetnika; letos mineva sto let od njegovega rojstva. Posebej blizu ji je njegova zadnja umetniško-enviromentalna akcija, v okviru katere je v Kasslu zasadil 7000 hrastov.